Tisoč ljudi, nešteto obrazov,
v naših očeh je vse več porazov.
Nihče več ne ve, kdo je kam gre,
vsak le stremi, da si izpolni želje.

A te so absurdne, prazne, vsiljive,
brez vseh vrednot, v srcu minljive.
Ker vsak je le sebi center vesolja,
vsak počne, kar ga svobodna je volja.

Pohlep dandanes ljudi je vrlina,
pomembna nam ni sočloveka vsebina,
pa naj bo to sosed, prijatelj, neznanec,
vsak ti je grožnja, ker si sebi izbranec.

A ne, ti nisi tempelj sveta,
izgubljena si barka sredi morja,
ki vetru kljubuje, se z valovi bojuje,
da našla bi končno pot iz pekla,
da popelje z majavih te na trdna tla.

Daj, zazri se v svojo dušo,
kot jaz tudi ti boš enkrat pod rušo,
zato se trudi živeti iskreno,
pa naj se sliši še bolj ceneno.

Ljubezen je tista, edina ki šteje,
osrečuje ljudi, zabrisuje njih meje.
Med nami se tiho nevidno prepleta,
odšteva nam dneve, a podarja nam leta.

Martina P