JEM ZEMLJO
(nebo sem že popil) in sedaj s svojega
zadnjega oblaka opazujem, kako se iz
votlih kosti ljudi izloča kremen, kako v
sanjah kot norci tekajo v pobruhanem
perilu iz ene zmote v drugo, kako se v
žaltavem mesu pohlepa razmnožujejo
zapljunkarice in kako se nihče noče in
ne zna izogniti zgubanim mehkužcem.
jem zemljo in kot naveličana školjka iz
davnine ližem s trhlim, mrtvim jezikom
nitje besed in neme simbole praznote,
dokler iz svojega sivolasega drobovja
ne izločim zlepljenega perja s kril vseh
prikazni, ki so nekoč ihtele od ljubezni.
tale se pa prime roba zavesti
blagor njemu, ki lahko gleda z oblaka, jesti zemljo je vse, kar ostane, ko nostalgični duh brcne v navidezne zidove.
LP, lidija
dokler iz svojega sivolasega drobovja
ne izločim razcufano perje s kril tistih >> razcufanega perja
prikazni, ki so nekoč ihtele od ljubezni.
LP, mcv
res je, spregledala, hvala mcv, rodilnik v zanikanju, bom kar sama uredila v objavi, upam, da se strinjaš s tem, dani?
počakam na odgovor ;)
Poslano:
19. 01. 2017 ob 22:37
Spremenjeno:
19. 01. 2017 ob 22:44
u jebemti! seveda se strinjam.
takole naj bo:
mcv & lidija, hvala.
ah, lidija, prosim za takšen popravek:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 18. 01. 2017 ob 10:04
- Prebrano 801 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 402.2
- Število ocen: 13