Z ljubezni? Dol z ljubezni??

Ne bo šlo

Iz ljubezni?

Ja.

Potem moraš vse skupaj malo popraviti, tudi na drugih mestih je par škratov ... ločila, začetnice.

In ni mi jasno, kako se je "greti z usodo"? Je to tam samo zaradi rime?

No... Rima ne "eti" ni glih težka stvar. Mišljeno je, da ne verjamem v neke "usojena sva si bila"... In se mi zdi, da tista prava ljubezen, ne potrebuje tega "midva sva si usojena drug za drugega." Se mi zdi, da je res tako kot pravi mali princ, da v tisti njegovi roži vidi ves čas, ki ga je dal noter.

Nezrelih ona ni metuljev dete,

- ki so z usodnostjo tesno objeti

- ki dano jim v usodo je verjeti.

- ki vajeni k usodi so leteti.

No evo, polno je tega ☺☺

In vse je bolj razumljivo od gretja

Še tule imaš "z"

Z ljubezni se nihče še ni izgubil

(Iz nje se prav nihče še ni izgubil?)

Zaradi nje se ni nihče izgubil,

LP, mcv

Sem malo spremenil pomen, ker se mi je zdelo vse skupaj preveč nerazumljivo... Je boljše zdaj?

Verjeti imaš že prej v pesmi.

LP, mcv

pa tistega, tistem ...

OK upoštevajoč nasvete, sem popravil že včeraj ponavljanja. A ponavljanje besed obljubiti, moti?

Je bolje zamenjati :

Ne dvomi v to kar se je obljubilo,

in stoj za tem, kar si v obljubi rekel.

v

Ne dvomi v to kar se je obljubilo,

saj zgolj sam sebe boš za nos povlekel.

Kaj pa zadnja kitica? Zdaj gre tako:

Ljubezen je tvoj čas, ki v njem pomoč je,

nasvet, objem in včasih zgolj naročje.

Ali bi bilo bolje tako?

Ljubezen je tvoj čas, ki v njem pomoč je,

nasvet in včasih -- zgolj -- naročje.

Kako je pa s ponavljanjem besede "ljubezen"? Glede na to, da gre za srž pesmi, je po mojem vredu, da se ponavlja. Ali bi bilo bolje, da tudi takega ponavljanja ni? 

Kdaj je dobro ponavljati? Ko hočeš kej poudarit?

Eno je to, da manjka vejica (pred ker), drugo pa je to, da je pomensko "kar se je obljubilo" preveč splošno, ne vemo, kdo je komu kaj obljubil.

Mi je pa zelo všeč drugi del povedi - zgolj sam sebe boš za nos povlekel.

Prej me moti rima: obljubilo - ljubilo.

Zato bi bilo bolje kaj spremeniti v tej smeri.

Zadnja kitica mi je všeč tako kot je, morda bi na koncu 1. verza dala dvopičje, saj potem naštevaš, kakšna je lahko ta pomoč.

Ja, ponavljanje je včasih zaželjeno kot pesniško sredstvo. Lahko z različnimi razlogi in efekti: za stilski efekt, zato, da si bralec bolj zapomni oz. je pomemben del ekspresije itd. Pogosto v pesmi nizamo neke zadeve, ki so sicer različne, a imajo neko skupno točko, ki se ponavlja.

LP, mcv

Naključna ponovitev besede pa, se mi zdi, v poeziji ni zaželjena, saj je na voljo veliko različnih izrazov za isto stvar (no, morda ne čisto vsako, a se da drugače napisati, z metaforo).

Ta del se mi zdi čuden (mi ni všeč):

Pri tistem, ki boječ, da se bo spekel,

oblečen ljubi, se še ni ljubilo.

Kaj pa kaj tekega?

Ni vse resničnost kar se zdi mogoče.

Kdor je prestrašen, da se bo opekel,

kaj kmalu sebe bo za nos povlekel

in bil bo mraz tam kjer bilo je vroče

MCV hvala ti lepa za pomoč.

Ne ako : "bil bo mraz".

Bo mraz, mraz bo ☺

Še išči

"in s tem ohladil, kar bilo je vroče" ?

Ja, z vejico. V objavi je nimaš☺

Pa še tukaj je:

Ni vse resničnost, kar se zdi mogoče.

Mcv, Lidija, hvala za pomoč pri sonetu. 

In seveda hvala za podčrtanki.