Zakričim v tvoj torzo.
Mesojeda žival
se zadiram
v tvoje podkožje.
Srkam sokove.
Se drgnem ob tok
tvoje trdoživosti.
Zaplavam vanj.
Moja usta,
razrešena glasov,
darujejo slino,
se prepletajo z esenco
tvoje ranljivosti
in prodirajo v samo
jedro tvojega obstoja,
kjer je pomen najsilovitejši
in tveganje največje.
Vzamem te,
pripnem te,
vsajeno v moje meso,
beseda.
..i postade reč!
Iz bola i ranjivosti, krika i preplitanja - u trajanje. Jako mi se dopada pesma, Andrejka. Sve pohvale.
lp
Jagoda
Zelo cenim tvoje mnenje,draga Jagoda. Hvala ti.
Lep pozdrav
Andrejka
Kako fizično in boleče je lahko zbiranje besede še pred izrekanjem, silovita pesem, čestitke,
Ana
In beseda je meso postala... zahvaljujoč prenekaterim bralcem in urednici, ki so jo vzeli za svojo.
Skrbno se zavijte v ta večer, moč polne lune je.
A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!