med oblaki stoji človek

ki ni nikoli umrl

čez polje ga nese misel

in veter zvrtinči njegov kljun

da se vse barve perja razlijejo

v sivo sivo

sivo

ko smukne za cico v metro

in se pelje s številko dvanajst

do učne bolnišnice

mogoče še dlje

tja prek

čez rokavski preliv

kjer strežejo jagnjetino

in zabavljajo z robatim naglasom

v knjigi opisuje angleško poletje

in suknjič

iz tvida

kako obleži na bolnišničnem dvorišču

in hladno je in sneži

po jetrih in drugih notranjih

organih

se pasejo

podmnožice zdravnikov

ki imajo okoli osušenih vratov

navešene stetoskope

ko da so kake jantarne ogrlice

kot golobi ob stojnici s pečenicami

se zbirajo v skupine in grulijo

in primarij

reče:

ta človek

ta človek

reče

ni nikoli umrl

brezno