lahko bi
odvisen od malih smrti
skrtačil krvavo dlako
svojim okostnjakom
obrisal vsako ped bele
zveri
trdno zapahnil vrata
votlin
in obsedel
dokler ne bi čutil več
ničesar
razen pesti pod golimi stopali
sonca nad obubožano temo
vode v počrnelih žilah
in oprijete barve
opitih solz
lahko bi
preklel vsak kos železa
s katerim si korakal
in vsak drobec stekla
ki si ga nastavil
svojim pticam
da so tiho polzele
po njem
lahko bi se
končno
odločil
umreti samo enkrat
Tebe malokdo upa komentirati in tudi jaz sem ena med tistimi.
Preberem pesem, preberem še enkrat in velikokrat se mi ne sanja o čem
govori. Seveda ocenim s pet in dam v izbor, ker je drugačna, posebna in
nerazumljiva. Potem preberem komentar urednice ob podčrtanju in sem ji
hvaležna, ker me razsvetli. In kako jo takrat drugače berem! Ravno take občutke imam ko prebiram pesmi Danija Bedrača.
Veliko ustvarjalnosti še naprej in komentar je samo moje iskreno razmišljanje, ki ga upam objaviti. Niti kančka negativizma nisem uporabila kot začimbico.
lpb
Vesna
Vesela sem vsakič, ko pod tvojo pesmijo najdem tudi komentar. Branka. Čestitam za iskrenost.
Vesna. Vsakič, ko te berem, te berem na način, ki mi lepi raztresene kosti. Vesela sem, da vsi ne sestavljamo besed enako. Ostani v vzporednih črvinah.
Ne bo se odločil!
Pozdrav "filia"
Poslano:
09. 11. 2016 ob 09:53
Spremenjeno:
09. 11. 2016 ob 09:54
In da ne bom izgledala popolna nevednica.
Komntar na tole prelepo pesem bi bil: kolikokrat smo že umrli in ponovno vstali.
Beg ne pomaga, kajti beli kremplji so predolgi in sežejo v globino vsakega brloga.
Seveda smo tudi sami krivi, kajti navadili smo se na zvok rožljanja kovine in nemo opazujemo naše ptice, ki bežijo od topega odmeva.
lpb
Poslano:
09. 11. 2016 ob 12:47
Spremenjeno:
09. 11. 2016 ob 12:50
V tvoji pesmi je čutiti polno nemira, kremplji pa se lahko kar umirijo in pospravijo nekam.
Poezija pesmi na malo poseben način, zna pritegniti bralca, besede sarkazma v pesmi vabijo, ko se koža ob branju naježi. Lepo!
Lep ustvarjalen dan želim.
Branka, najprej hvala za tvoj iskren komentar, res sem ga vesela. Priznam, da nisem vedela, da si me ne upate komentirati. :-) Bolj sem mislila, da se moje pesmi bralcev niso dotaknile ali pa ne vedo, kaj bi napisali. Pogosto nam je (tudi meni) kakšna pesem zelo všeč, blizu, pa ne najdemo besed, s katerimi bi to opisali. Enostavno čutimo jo. To pa je tudi najvažnejše pri branju pesmi. Seveda ni nujno, da pesem začutiš. Tudi pri istem avtorju se to včasih zgodi, drugič ne. Ko pa jo začutimo, ne potrebujemo razlage, tudi razumevanja ne, ker nas pesem dovolj napolni.
Moje pesmi so pogosto večpomenske, bralec nima pred seboj le enega pomena, tistega, ki naj bi ga imela v mislih tudi jaz, ampak več, zato je pesem po eni strani bolj odprta, zračna, dopušča različne interpretacije, po drugi strani pa so take pesmi zahtevne do bralca, ki mora pesem večkrat prebrati, se poglobiti vanjo. Pa še takrat včasih ni tistega razumevanja, ki ga nekateri pričakujejo. Ali kot si lepo napisala, bralcu se ne sanja, o čem pesem govori. :-)
Draga Branka, nikjer ne piše, da bi morali vse razložiti. Vse pojave, dogodke, misli, pesmi. V vsakdanjem življenju včasih ne gre brez tega, moramo biti z nogami trdno na tleh. Zato pa imamo pesmi, s katerimi lahko poletimo, kamor želimo. S svojimi in tujimi. Mi je pa všeč, da moje pesmi vidiš drugače, ko jih kdo razloži, komentira. Da si razsvetljena. :-) Bi pa res rada, da mi daš visoko oceno le takrat, ko čutiš, da pesem to zasluži. In to ni povezano z razumevanjem. :-)
Še enkrat hvala in še veliko navdiha tudi tebi,
Vesna.
Filia, hvala za tvoj komentar, v katerem na izviren način opišeš, kako bereš moje pesmi. In ja, prav je, da pišemo različno. Vsaka pesem svojega bralca najde.
:-)
Jesenski pozdrav,
Vesna.
Romano, hvala tudi tebi. Kremplje pa sem pospravila na varno, le še včasih zaječijo. :-)
Še veliko navdiha in prijetno jesen,
Vesna.
Vesna, naj še jaz zberem nekaj poguma :) in »zapišem sebe« v/pod
tvoje pesmi.
Tvoje pesmi je res težko komentirati. So tako silovite, da bi
za prispodobo uporabil besedi vihar in
viharnik. Zdi se, da so verzi vihar, a vendar se vsak
trenutek čuti, da v verzih korenini viharnik. In pravzaprav ne vem, ali sem lahko skozi pesem silovit vihar in hkrati uporen viharnik!
Zato je glas, zavijanje, hrumenju in tuljenje vetra skozi
veje viharnika, ki kljubuje na globino, tisti zvok tvoje poezije, ki mu v pesmi prisluhnem.
Vse moje besede pod pesmijo, pa bi v hipu odneslo …
Kadar zavlada v verzih modrina
in pod njo tišina, pa je najlepše, ob dotiku te lepote, pobožno molčati.
Lp, Jošt Š.
Jošt, hvala za nazoren in hkrati globok oris občutka, ko jezik pred pesmijo obstane in komentar preprosto ni potreben. Tako se tudi jaz počutim ob nekaterih pesmih drugih avtorjev, sama pri sebi rečem uau, srečna, da sem pesem prebrala. Brez komentarja.
Lep pozdrav,
Vesna.
tvoje pesmi so tako večplastne, da sem prepričana, da tudi sama odkriješ dodatne plasti, ko jih sama bereš znova. Morda se pa motim.
Mene je v tej pesmi prepričal zaključek, saj napeljevanje na dokončnost niča pomeni tudi priznavanje njegovega kontrasta - večno ponavljajočega se kroga stvarnosti, ki se ne predaja. Nikoli. Če ne bi bilo tako, potem ne bi bilo sonca nad obubožano temo.
LP, Lidija
Vesna draga hvala za razumevanje in izčrpen odgovor, oziroma pojasnilo.
Ostani še tako svoja, jaz se bom pa potrudila ne secirati, ampak občutiti.
Čestitke tudi za podčrtanko.
lpb
Lidija, ne motiš se, tudi sama pri ponovnem prebiranju svojih pesmi najdem nove pomene. :-)
Branka, počni s pesmijo, kar želiš in je dobro tako za pesem kot zate. :-)
Hvala in lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!