&
če bi slišal
bi še vedno
kot školjka
tvojega večera
stala na robu
misli
o naju
in grizla
tvoje vrvi
s katerimi si se
ovil
v času
sveč
v neki reki
na 137. cesti
ker ne slišiš
sem samo riba
ki odpira
vse
kozarce
naplavljene hiše
z očali
in tišino
ki je spomladi
za hip
skočila
v tvoj akvarij
in pozabila
plavati
Pesem, ki govori s tišino, s premikanjem ustnic, iz lupine (školjčne) v drugo (akvarij) - je iskanje stika med za vedno ločenimi svetovi ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 22. 10. 2016 ob 00:19
- Prebrano 695 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 347.68
- Število ocen: 15