KLOPCA

 

Tam gori na gori

klopca sedi

času kljubuje

in premišljuje

kaj se tam doli v dolini godi.

K njej prihaja mnogo ljudi

s solznimi očmi

nasmehom kateri v dolino doni

in spomini na pretekle dni.

Njihova žalost in veselja

ji dihati ne da

kako se naj  tega otrese

ko sama ostane

ko jo njena žalost objame

si v dolino želi

med ljudi

da pogrejejo njeno osamljeno srce.

Kot blisk jo prešine preblisk

na čas prijateljevanja

tam gori na gori

med samimi bori

ko je še med kamni iskala

se pretegovala

in vetru kljubovala.

Njeno misel prekine znani glas

kateri prihaja k njej vasovat

»oh moja zlata klopca«.

Sedaj je vse manj ljudi

v dolino že jesen hiti

bliža se bela preproga

le tu in tam

še kateri pohodnik mimo nje hiti

v njenem spominu

samo še njegov korak zveni

in že ga več ni.

Pohodnikov se vedno veseli

skozi njeno dušo

je šlo že nešteto ljudi

postala je spomenik

za vse utrujene ljudi

prijaznih misli in odprtih dlani

za vse ljudi je kot samotni otok

kateri za njih živi

a le malo ljudi se vpraša

kako ona živi. Felix

Felix

Felix

Poslano:
27. 09. 2016 ob 18:50

Mnogo ljudi,

kot klopca biva,

in se razdaja za druge ljudi,

kot pristan, svetilnik živijo,

pa vendar se tudi sami izgubijo,

a njihov pristan je daleč vstran.

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
28. 09. 2016 ob 08:17

Rada posedam na "moji" klopci.

Lepo si napisal.

Lp

T.

Zastavica

Felix

Poslano:
28. 09. 2016 ob 14:41
Spremenjeno:
29. 09. 2016 ob 20:46

Hvala Tamara,

smo klopca in popotniki, moje srce je klopca za vse, utrujene popotnike, če le do mene pridejo.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Felix
Napisal/a: Felix

Pesmi

  • 27. 09. 2016 ob 09:55
  • Prebrano 647 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 100.58
  • Število ocen: 6

Zastavica