Tam gori na gori
klopca sedi
času kljubuje
in premišljuje
kaj se tam doli v dolini godi.
K njej prihaja mnogo ljudi
s solznimi očmi
nasmehom kateri v dolino doni
in spomini na pretekle dni.
Njihova žalost in veselja
ji dihati ne da
kako se naj tega otrese
ko sama ostane
ko jo njena žalost objame
si v dolino želi
med ljudi
da pogrejejo njeno osamljeno srce.
Kot blisk jo prešine preblisk
na čas prijateljevanja
tam gori na gori
med samimi bori
ko je še med kamni iskala
se pretegovala
in vetru kljubovala.
Njeno misel prekine znani glas
kateri prihaja k njej vasovat
»oh moja zlata klopca«.
Sedaj je vse manj ljudi
v dolino že jesen hiti
bliža se bela preproga
le tu in tam
še kateri pohodnik mimo nje hiti
v njenem spominu
samo še njegov korak zveni
in že ga več ni.
Pohodnikov se vedno veseli
skozi njeno dušo
je šlo že nešteto ljudi
postala je spomenik
za vse utrujene ljudi
prijaznih misli in odprtih dlani
za vse ljudi je kot samotni otok
kateri za njih živi
a le malo ljudi se vpraša
kako ona živi. Felix
Mnogo ljudi,
kot klopca biva,
in se razdaja
za druge ljudi,
kot pristan,
svetilnik živijo,
pa vendar se
tudi sami izgubijo,
a njihov
pristan je daleč vstran.
Rada posedam na "moji" klopci.
Lepo si napisal.
Lp
T.
Poslano:
28. 09. 2016 ob 14:41
Spremenjeno:
29. 09. 2016 ob 20:46
Hvala Tamara,
smo klopca in popotniki, moje srce je klopca za vse, utrujene popotnike, če le do mene pridejo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!