PUSTI
praviš mi
o pogledu ki je zalizal kamen
da se je ta razklal
na dvoje na troje
slišim prste
kako se po njih
pretihotapi roka
drobne koščice so se
oblazinile v mehko dlan
pusti
da te poboža
pripoveduješ mi o hiši
pred vhodom v njo
je na skrbno negovani zelenici
stala pocinkana krsta
in ob krsti venci belih rož
oblizujem roso
ki ti je prekrila obraz
zemlja
ti lahko pokažem
tole porumenelo fotografijo
pokrajina je ravna
kot letališka steza
tukaj bi morala pristati
urednica
Poslano:
27. 09. 2016 ob 10:12
Spremenjeno:
27. 09. 2016 ob 10:12
Postapokaliptična projekcija možnega in verjetnega, pesem, v katero bralec lahko pogleda in v njej najde napoved predvidljivega ali pa se obrne stran in od življenja še naprej pričakuje samo romantiko ;)
Lp, L
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 21. 09. 2016 ob 19:36
- Prebrano 1025 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 583.54
- Število ocen: 19