Bom sprehajalno pal'co v roke vzel,
na glavo dal klobuk iz prve ruske,
(prav takšnega kot je moj ded imel),
in odkrevsal počasi kakor kljuse
na polje mengeško orat poslednjič
ledino svojih misli zaletavih
in tam, ob koncu let, kot kak mladenič,
zavriskal bom na glas po vsej planjavi!
A vrisk moj slišal bo le bog, vse drugo -
njegova jakost in odmev kričavi,
bo moje domišljije plod, saj v glavi
že sivi bo življenje mimo, preč ...
(Kot snop bom padel, ki kosi ga meč)
in vrnil se bom k dedom v rodno grudo.
Matej, čisto si me navdušil <3
prekrasna !
"na polje mengeško orat poslednjič
ledino svojih misli zaletavih"
.......
Lp. GJ
hvala ti, Gorski javor, uživaj v višavah,
lp M
Lep sonet z domovinsko in bivanjsko tematiko, nekatere rime prav uspešno polnijo asonance. Tekoč, zaključen.
Lp, lidija
Matej čestitke, sem čakala in čakala in končno dočakala :))
<3<3<3.
Lp. GJ
Ps: Me je malo nostalgija matrala, včasih sem bila namreč Vodičanka :))
hvala za podč. Lidija,
gorskijavor, čast mi je i radost,
Lp M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!