Zjutraj zbudim se
Brez volje do življenja
Sprašujem se
Bo sploh kdaj konec tega trpljenja?
Vsaka noč neprespana, vsak dan isti je
Odkar sonce sence meče
Dokler zvezde svetijo se
V globino lastne žalosti me vleče.
Vsaka beseda, vsak dotik
Strah me je tega
V meni sproži premik
Moj krhek jaz se pod žalostjo vprega.
Danes je slabo, jutri slabše bo
Vprašanja me predirajo
Kdaj po poti življenja bom stopala voljno
Besede v mene žalost vtirajo.
Noben o tem ne govori
Nikogar to ne zanima
Kako preveva me praznina
Rodi se še ena prazna rima.
Nedostopnost in zaprtost vase
Svobode odtegovanja
Krivdo zvalim nase
Sama neskončna vprašanja.
Zakaj nikoli bolje ni
Zakaj le čakam
Skozi temo
In praznino lastnega uma korakam.
Brez skrbi, je starejša pesem, vse se sčasoma uredi oziroma je v stanju urejanja :)
Vseeno hvala za skrb in lep pozdrav!
Negativa ostaja dokler ne ugotoviš razlike med "pada dež" in "dežuje"
To sem ti želela napisati. Vse je v percepciji realnosti in prisotnosti.
V realnosti ljudje res nismo sami. Filia ima prav.
Lp
T.
Tu sam i ja sama negdje....pjesma za pet .
lp Vesna
Najlepša hvala, obema :)
Lp
Kara, osjećam se ponekad isto kao i ti, ali trebamo naći sitnice kojima se možemo radovati. Odlično si napisala pjesmu.
Lijep pozdrav i jutarnjeg sunca ti želim!
Katica
Sreča je v trenutkih. Jaz jo še lovim :)
Lep sončen dan tudi Vam!
Lp
Verjamem ,da prej ali slej tudi tebe sreča obišče.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kaja_
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!