Moja pot se bo končala v smeteh.

Zavržen v temi najrazličnejše nesnage,

bo ugasnilo vse spoznanje vetra in

izraz moči sonca, ki je v meni.

Trepet zrna, ki tik preden se daruje

v mlinskem kamnu, že sluti novo pot.

Pot, ki je bila vedno blagoslovljena.

S trudom, ljubeznijo, s skrbjo za preživetje.

Z znamenjem križa položen v toplino doma,

pričakovan in spoštovan.

Nikoli zavržen.

Zdaj pa ni več krušne peči ne kmečke sobe,

ni več butare, ki bi ji dajala življenje

in če ponesreči padem na tla,

me nihče več ne poljubi in s slastjo zaužije.

Še se sprehaja jutranja rosa po pšeničnih klasih,

še so zrna napojena s svetlobo sončnega vzhoda,

le v naših hišah se je nekaj spremenilo.

Timy