Počutim se kot ptica brez kril,

ki ne more leteti ; zamrznjene

so njene peruti . Poskuša premakniti

jih vsak dan , a je tako kot , da bi 

se trudila tja v en dan.

Poskuša jokati , a zamanj

njeno srce je ledeno kot Arktični ocean.

Kaj se je zgodilo z njo? Še sama ne ve.

Želi se spremeniti , a ne gre.

Obstaja , a ne živi. Okoli sebe ne ceni

prelepih stvari. Reže počasi srca ljudi ,

brez noža in brez krvi.

Sanja in v svojem svetu ždi.

Želi si prihodnosti , a se ji zdi, da je ni.

Kliče na pomoč , a vse kar dobi je nemoč.

Ne razume je noben , le kako bi jo če je

NIHČE! Le še ena duša na planetu , ki 

počasi v pogubo drsi , a svet je ušiv

le nasvete in ukaze deli.. vseeno mu je

za njene skrbi.

Kaj je postala? Ledeno ohišje? Brez luči?

Kurba? Prasica? Tako se jim zdi...

Ne verjame več v ljudi , ker svet je umazan

in v njem je kot , da več človeka ni.

Ljudje so pokvarjeni in brez strasti,

namišljena pravila kraljujejo , ki jih

le tanka nitka drži. Delajo ''dobro''

za vse ljudi , za hrbti pa pohlepno

si manejo dlani.

Vojne , nemiri, pokoli , satiri.

Ni da ni! V tem svetu , ki poln je laži.

Mavričen prikazujejo svet ,ki brezbarven se zdi,

Da le dobijo kar srce si pohlepno želi.

Sprašujem se ; bo kdaj drugače?

Bo svet spet poln barv in dobrih ljudi?

A moja ptica kdaj poleti? Ne znam odgovoriti

Na vprašanje to … a bi pomenilo več kot zlato.

Ptica svobode poleti! Spremeni ljudi .. in vrni barve , ki jih več ni !

sanjačka