SLUTNJA
Sonca sij, mrtvaškobled.
Veter smuka velo listje.
Na porumeneli svet
zgrinjajo se senčne lise.
Pust in temen gozd se zdi,
v krošnjah ždijo črne ptice.
Zvon žalobno se glasi
iz oddaljene vasice.
V ribnik kamen zdrsne tih;
mir skali se tam v globini.
Na zasanjani gladini
zamiglja zlovešč privid.
Matej, više nego odlično!
Lp
Svetobolje, romantika, prividi, ki vznikajo iz globin ... prepričljiva temačna atmosfera, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 20. 08. 2016 ob 20:35
- Prebrano 809 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 412
- Število ocen: 11