KOMU VISIŠ, PAJAC

z žolto kostjo v grlu, v svoji eruditski sobani: se ti
lirizem res gnusi, komu zvoni? bogomoljcem tujec,
hroščem blizu, v dolgem plašču iz raševine grizeš
platna slik, note sonat in prste z nebeških klavirjev.

 

imaš kunca, ki poje o srebrnini zvezd in mrzlo ribo
mečarico, ki kljuva v oči in rije, rije skozi patetične
odlitke besed kot krt, kot bič božji. in kadar se tvoj
počrneli kajak preveč približa poetskim obalam, se

 

se te kot presrane sardelice zaklenejo v jalovino, v
tih posmeh literarne kritike. a membrane tolkal so
že počene in iz polomljenih reber sika prečiščena
para tvojega posvečenega zla: le sebi visiš, le sebi!

Dani Bedrač

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 08. 2016 ob 18:05

Jih je tu kar nekaj, teh večno znanih besed zaradi literature, samo da so zanalašč (sferično) ukrivljene, vržene med živali in v nadrealistične slike in nastavljajo pasti, da bi kritik iskal smisle ;) ampak res, včasih pa nenadejano zazvonijo, v bralcu / ki ... čestitke,

Ana

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
24. 08. 2016 ob 05:20

:)

hvala, ana.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 19. 08. 2016 ob 09:08
  • Prebrano 865 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 408.3
  • Število ocen: 12

Zastavica