poslušam odseve na svoji gladini
vrisk jaza se potaplja med turkize
ko rastem iz dna
hlastam za zrakom dokler ne dojamem
da lahko diham tudi vodo
lahko če le hočem
vdihavam vodo
s svojimi nevidnimi škrgami
ki se širijo in ožijo
kolikor se prepustim
le kadar me kaj vznemiri
postanem smaragd
ali celo žad
takrat nikogar ne spuščam vase
ne oprime se me noben dotik
blato ne prodre
niti milimeter pod moje luske

v spominu hranim nevihte soočenj
ko so mi govorili o neki resnici
ko so iskali načine
da me zbrusijo v prah
a še vedno se lahko potopim
v katerokoli stopnjo trdote
prilagajam se bregovom
ali jih spodjedam in rušim
jih odžejam in nahranim
ali pustim
da se zapletejo v lasulje samote
diham lahko vse
celo zublje gorečih kamnov
ki razum spreminjajo v paro

modricvet