Všeč, zelo.

Hvala, Lara. :-)

Za večji učinek sem na konec vsake kitice dala rimo, česar ponavadi ne delam. 

Lp,

Vesna.

Zelo v redu, Vesna. Poleg rim na koncih kitic si v pesem vpletla še nekaj notranjih rim in asonanc, kar te je nekoliko oddaljilo od za tvoj stil običajnega pesnenja proze v verzih in se mi zdi, da zelo dobro učinkuje. Tudi metafore se mi v tej pesmi zdijo nekoliko manj radikalne kot sem jih sicer vajen pri tebi, zato se mi vsebina te pesmi bolj približa, se pravi, da je bolj po mojem okusu, o okusih pa naj se itak ne bi diskutiralo. Lepo pozdravljena, M.

Glede rim - mislila sem, da sem z rimo in določeno obliko opravila v osnovni šoli, ko sem napisala svoj prvi in zadnji sonetni venec z akrostihom. :-) Pa se seveda zarečenega kruha največ poje. :-)

Hvala in lp,

Vesna.

Hm, načeloma nisem tudi sama ne ljubiteljica rim, vendar pa lovim ritem. Včasih jo ta zahteva. Ritem, ki si ga ubrala se mi zdi odličen ;-) :-D

Pesem o nekem uporu, z odločnim, skoraj korakajočim ritmom in rimami, o uporu proti obliki avtoritete, gospostva, mogoče proti ureditvi sveta, kakršen je. Avtorica ne razlaga, kdo so snovalci, tatovi in teptalci, ki stiskajo, prežijo, zažigajo in sadijo čekane, ampak pušča pesem odprto; red družbenega prenese v red konkretnega (človeka stiskajo v sok, prežijo z belih strani, zažigajo dan), s čimer pesem dobi potujitveni, skoraj surrealistični podton, a zaradi tega zahteva po uporu ni nič manj očitna; nasprotno, mogoče je prav zaradi te premestitve v pesniški jezik izvirnih podob še bolj izrazita.

lp, Franci