V LIJIH ZARANA
mar stočeš cvetana ...?
ko v lijih zarana
skodrčaš pahovke
prezrelo poljé
nje svilnate bíle
opravljene v tile
mi v stance ovijaš
da ubesedeni spe ...
mar jočeš neslišno ...?
ti osorej ni gvišno
čez podolja zaveti
na brežuljke drmé
al' skelijo jeseni
v nemotah kopreni
ko jeki spominjanj
v zagrinjalih krne ...
mar puščaš odprto ...?
al' odstiraš zastrto
tisto prekleto stezico
v prisoje globin
tja v rašče brezpotja
in pletež srobotja
kjer črko na črko
klije škržolic tercin ...
Hvala ti, spoštovana poetesa Li! :-)
Lp, Sašo
Dobra je Sašo, dobra.
Saj ni diktator tisti ki ima vse odgovore enake na različna vprašanja...
Lep pozdrav,hope
Lepa hvala, Hope. :-) Ja, ja, pravzaprav res ne ...
Lp, Sašo
Pesem, ki znova preseneča s svojim nenavadnim (arhaično botaničnim) jezikom, zazdi se, da so podobe prežarjene s posebno lučjo, divje, zaraščene in skrivnostne, kot tudi pesem sama, čestitke,
Ana
Lepa hvala, Ana, za to posebno pozornost, in seveda za Podčrtanko. :-)
Lp, Sašo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sašo
- 19. 06. 2016 ob 19:03
- Prebrano 758 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 287.71
- Število ocen: 15