∫ te smem prosit za ples
zavrtiva se divje
v
u/metnost
→ skozi bele galerije
mimo školjk po wecejih
ob fontanah pisoarjih
podrsajva po plesnih dvoranah
elegantno znoriva
ob poskončni pesmi zlatih maturantk
res je
dame volijo
samo dvakrat v življenju
stopajva
na/ravnost
poteptajva podrast po gozdovih
gnezdiva v krošnjah
pariva se na obronkih
ob
zapuščenih tirih trgajva preslice za okameneli počitek
kot bela strela
neopazno drviva skozi hladni kozmos
ko da sva človeka
zreva v zvezde
zleknjena ob progi
utrniva jih
preden se razletijo v nov začetek
v milijone drobcenih ničvrednih življenj
še pred koncem vojne
poglejva iskre
kako jih krešejo kolesa vlaka
utripajoča luč vonj po scalini udarci električne glasbe znoj
stroji so brezkrvni
kovina je hladna kot modrikaste ustnice
valovi zvoka te iz/mučijo
izkleši me iz postanega spomina
privlačiš me
prisesaj se name
⊕έκαψαν⊕
pesem, ki vleče za sabo in vase. Kot požig nedorekljivega, neustavljivi ogenj, ki mu ni mar NIČESAR. GRE.
Če Obkrožimo pravilen odgovor, ... kaj nam pomaga!?
Jezik pesmi je tako močan, da bralca prime in ne izpusti. Pesem je tipično breznovska, nagovor p. s. sopotnici je tako hipnotičen, da se preprosto postavimo na njeno mesto ...
Potem pa samo še naprej, navzdol, z ognjem v kataklizmo.
Lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!