Minute izginjajo druga za drugo
in kmalu pri kraju bo dan,
nesluteno hitro minevajo dnevi,
meseci, leta, kdo ve, kam.
Nemočno stojim, opazujem hitenje,
vrvenje... pa sploh ne vem, kam
in se sprašujem: Naj se ustavim
ali zaplavam v vrtinec nemira,
hitenja, vrvenja neznano kam?
Enkrat gotovo vse se ustavi,
le da ne vem, kdaj bo to,
pa negotovo usmerim korak in pogled
proti pticam tja pod bebo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: darinka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!