Pozdravljen, maatjazh!

S predstavitvijo pravil in ritmične sheme tvoje nove oblike pesmi si navdušil in se hkrati izkazal kot potrpežljiv in nazoren "učitelj". Hvala.

Želim ti čim več sodelavcev (posnemovalcev, soustvarjalcev) in

še veliko ustvarjalnega navdiha,

koni

Živjo, koni,

jaz pa – ravno obratno kot ti – sem ugotovil, da se zdi pesnikom na tem spletišču moja oblika nezanimiva, razen seveda tebi, ki si se z njo poskusila in se ji že kar lepo približala, predvsem pa si v teh vajah napisala lepo pesem Večer. Sem pa očitno slab "učitelj", saj ti nisem znal pomagati do čisto čiste oblike prizmata.

Lep pozdrav in čestitam ti za trud, M.

Sam sebi pa dolgujem še enega, zadnjega iz serije devetih, ki sem jih napovedal na začetku:

Ljubezen

se spomniš Sonca, kroglice rumene
po nebu se je kotalila
zažigala je trave
posušene
in kapljice krvave
iz črne zemljice je pila
prav vsi so jo slavili, razen mene

zato sem spravil jo med sladkarije
nekoč pa si jo v usta dala
in v tebi je prižgala
galaksije
potem pa si dejala:
"ljubezen! končno sem spoznala!"
se spomniš, ljuba, kaj iz tebe sije?

maatjazh,

mislim, da te ni treba prepričevati, da je ustvarjanje hkrati darilo samemu sebi in bralcem; v tvojem primeru, ko gre za novo obliko ( in to ne nezahtevno inovacijo), to še bolj drži; mislim, da bo v tem primeru potreben kanček potrpežljivosti ali kot radi rečemo: pusti času čas.

Glede tvoje pripombe o dobrem učitelju pa velja: "Učitelj je dober, učenec pa v mojem primeru "nekoliko trd";

upoštevala sem tvoj nasvet glede štetja poudarjenih zlogov, nisem pa sigurna, da sem se približala prizmatu, saj je popravljanje že oblikovanega dosti bolj zahtevno kot snovanje novega;

škrlatno sonce peša nad dolino

in veja smreke sij zakriva

prekriva  plast koprene

med sivino

kjer dan v temo skrene

prizna premoč in se preliva

v jasnino zvezd, ki silijo v modrino

 vse dobro ti želim in čestitke k objavljenim primatom,

koni

Bravo, koni, to je prizmat. In to lep.

Mogoče bi kdo ugovarjal, ker si v petem verzu štela v kot samostojen zlog. Jaz mislim, da tak ugovor ne bi bil utemeljen, ker je v tem primeru v med dvema soglasnikoma in ga po naravi jezika lahko mirno izgovarjamo posebej.

No, zdaj sem pa zadovoljen in ti čestitam. :-)  Lp M.

P.S. Hvala za čestitke.

no, vidiš, da si bil dober učitelj, maatjazh; hvala za potrpežljivost in za novo obliko pesmi, ki je zares zanimiva in dokaj zahtevna; objavi svoje lepe prizmate na spletu;

lp, koni

matjaž, še jaz bi :))

Prizmat 1

povej mi senca, kod izdih te vodi

kam založila si korake

mar tipaš rob luči

ki blodi

zdaj onkraj saj noči

presevam v marmorne oblake

in v Nič, ki tipa po sveta zablodi.

LP, Lidija

Oj, Lidija, vesel sem, da si se lotila te oblike. Se mi zdi, da predvsem zaradi koni, ki še kar vztraja pri njej, saj si le na način, da si se v obliko poglobila, lahko uredila njen prizmat. (Tudi jaz sem v Strahu opazil tistih nekaj malih pomanjkljivosti, a me je zanimalo, če jih boš opazila tudi ti, zato nisem odreagiral, ko ga je objavila.) 

Tvoj Prizmat 1 mi je vsebinsko zelo všeč, zlasti mi ugaja, da Nič postaviš zgolj v vlogo tipalca, ki glede usode našega sveta ne more prevzeti odločujoče vloge, čeprav to poskuša. S tem se distanciraš od nihilizma, ki vztrajno vdira v umetnost in skuša ugasniti njeno svetlobo, a mu na srečo (pa tudi zaradi pesmi, kakršna je tale) to nikakor ne uspeva. 

Oblikovno pa imam nekaj pripomb: zanimivo, da se ti je v tretjem in petem verzu zgodilo enako, kot se je zgodilo koni v drugi kitici Strahu: oba verza imata po šest namesto po sedem zlogov. Mene osebno to ne moti preveč; zakaj ne bi tudi prizmata oblikovno variirali, tako kot to počnemo s sonetno formo, a seveda z mero?

Podobno vprašanje velja v primeru osrednjega, četrtega verza. V strogi formi naj bi se edinole v njem zaporedje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov obrnilo; začeti bi se torej moral – za razliko od preostalih verzov – z nepoudarjenim zlogom ( - u - u ).   A to velja le, če se želimo držati stroge forme, drugače pa so tudi tu (kot povsod v poeziji) možne oblikovne variacije. 

In še vprašanje: presevam v marmorne oblake : ali to res počne prvoosebni subjekt? Zdi se mi, da to počne luč, tista luč za robom, ali pa se motim? Če bi bilo tako, bi se pesem olajšala še težave, da soglasnik v med dvema soglasnikoma (še posebej pa med dvema enakima soglasnikoma) tvori samostojen zlog?

Lp M.

ja, Matjaž , PS res preseva v oblake (pesem in občutje mu/ji/mi to dovoljuje,  luč je samo navidezni poriv, nedosegljiv vir (energije, moči življenja, upanja, ki izginja v Nič))

glede tistega v-ja pa - ne tvori samostojnega zloga, jaz ga berem takole:

pre-se-vam -vmar-mor-ne oblake

:)

tega, da sem tudi jaz kiksila s tem, da sem uporabila samo 6 zlogov, pa (evo! :))) sploh nisem opazila, ker sem pesem napisala tako, v enem dihu, kar pojavila se mi je, tistega o obrnjeni shemi pri srednjem verzu pa, priznam, tudi nisem vedela, ker očitno nisem prebrala vsega, kar si o svoji formi (prizmat) napisal. 

Pesmi ne bi spreminjala, ker verjamem, da res lahko drži tole, kar si napisal:

"oba verza imata po šest namesto po sedem zlogov. Mene osebno to ne moti preveč; zakaj ne bi tudi prizmata oblikovno variirali, tako kot to počnemo s sonetno formo, a seveda z mero?"

oblika je tvoja, določi ti!

  Bom pa v bodoče pozorna in manj površna :)

  Hvala za to, da si pozoren in da s še z nami!

LP, Lidija

Matjaž, v bistvu sem šele zdaj dojela, da si stvar lahko olajšam tako, da tretji in četrti verz združim v enajsterec, potem ga pa razdelim na 7 +4. Tako se potem nič ne mučim in mi ni trema "odkrivati tople vode"

 ;)

 Poniknili so tvojih žarkov soji;

kot molk postan že njih so toni.

visiš lahnó na struni + tisti svoji

zasidrani na luni

a v srcu brezna in kanjoni

ki nočejo postati moli moji

>>>>

Poniknili so tvojih žarkov soji;

kot molk postan že njih so toni.

Visiš lahnó na struni,

tisti, svoji,

zasidrani na luni ...

A v srcu brezna in kanjoni,

ki nočejo postati moli moji.

Lidija,

že samo razlika med laškim in angleškim sonetom, na primer, mi pove, da bi lahko imel prizmat še marsikatero drugačno strukturo. Če ima izvirna oblika 11/9/7/4/7/9/11 zlogov, bi jih lahko njena izpeljanka imela tudi npr. 13/11/9/6/9/11/13, pa bi bila lahko še vedno prizmat, ako bi bile upoštevane njegove preostale bistvene zakonitosti. Itak se da variirati formo še na marsikateri način. Dalo bi se mogoče celo napisati lep prizmat z asonancami namesto rim. Tako da – seveda – ne spreminjaj Prizmata 1, vsebina je konec koncev vladarica oblike, tudi kadar je slednja popolna (oziroma še posebej tedaj).

V pesmi Poniknili so pa glede izvirne oblike nimam pripomb, vse je v redu. Bravo.

Lp M. 

Hvala, Matjaž,

☺

Predlagam, da v naslovu  ime forme (oznaka) "prizmat" ostane, vendar samo kot podnaslov v oklepaju. Fino se mi zdi, da je beseda nekaj časa izpostavljena, saj jo je uvedel maatjazh in jo je najbrž izbral z razlogom. Osnovni, pravi naslov pesmi pa naj bo (moj predlog) začetek prvega verza (tako bom v svojih prizmatih delala jaz).

LP, Lidija

Lidija, podobno počnem tudi jaz: v mojih zbirkah so pesmi označene z naslovi glede na vsebino, oblik pa praviloma ne navajam niti v podnaslovih, razen če so pesmi iste oblike zbrane po oddelkih (npr. soneti, sonati, akrosonati itd.); tedaj z imenom oblike naslovim oddelek oz. poglavje. Ali pa tedaj, kadar pri prvi objavi pesem še nima naslova (npr. ko sem tu objavljal rubaje – zdaj imajo vsi vsebinske naslove in pri nobenem ni navedena oblika). No, mogoče še kdaj, ampak to itak vsak naredi po svoje, kadar mu odgovarja.

Sploh pa se mi zdi nepotrebno navajati ime tistega, ki je obliko uporabil prvi, ker se to sčasoma itak pozabi. Kdor se spozna na poezijo, bo obliko prepoznal sam, ali pa se bo (če se bo) o njej pozanimal.

Naj sklenem: prizmat (Ana, ime nima zveze s primatom ampak s prizmo) je prizmat, ne glede na to kako ga (če ga sploh) kdo poimenuje. Kako dolgo bo tako (če bo tako), bo pa pokazal čas.

Lp M. 

Krasno, maatjazh, tako je prav

Ker  pa je portal pesem.si tudi ena sama velika delavnica, nam je pomembno prav vse - tudi poimenovanja novih pesemski načinov, tudi  tudi to, kdo je tvaritelj in tudi vse podrobnosti povezane z izvorom nove forme ali načina.

Lp, L

Ko zjutraj zbujam se v objemu tvojem
kot tujca zreva si v oči.
Ljubezen zmeraj zmaga
V srcu mojem
na steno se nalaga
to ljubosumje. V glavi vroči
razum zamegli v bojevanju svojem.

ivica,

če si prebrala uvod v to rubriko, veš, da se jaz tule ukvarjam predvsem samo z obliko; zato bodo tudi moje pripombe čisto tehnične narave.

Kar lepo si ujela valovanje jezika in naredila le nekaj napak, ki pa se jih da zlahka odpraviti: v drugem verzu je en zlog premalo, v zadnjem pa se ritem spotakne ob drugo besedo (ra-zum za-mê-gli v bojevanju svojem, namesto četrtega je po naravi jezika poudarjen peti zlog).

Če se ti bo dalo popraviti ti dve nerodnosti, pa imam zate še en predlog.

Lep pozdrav in čestitke za prvi poskus, m.

matjaz,

zahvaljujem se za popravke in pripombe. Zelo me zanima predlog.
Pošiljam pa še popravljeno verzijo:

Ko zjutraj zbujam se v objemu tvojem
kot tujca dva si zreva v oči.
Ljubezen zmeraj zmaga
V srcu mojem
na steno se nalaga
to ljubosumje. V glavi vroči
razum bledi v tem bojevanju svojem.

Lp

Lepo, da se nam je pridružila nova članica, lep pozdrav tudi v imenu uredništva, Ivica. 

Smem še jaz s predlogi v delavnico?

:)

Ivica, pomembno je tudi dosledno upoštevanje  izbrane stopice, zato ti predlagam, da prav iz tega razloga spremeniš vrstni red besed v drugem verzu:

Kot tujca dva si zreva v oči - kot tujca dva v oči si zreva (9 zlogov: kot-tuj-ca-dva-vo-či-si-tre-va)

Seveda to potegne za seboj posledice, popravila boš še predzadnji verz, kar bi bilo nujno tudi zaradi tega, ker se "v oči" ne rima z "vroči".

Lp, Lidija

Beseda tvoja mojo je objela,

in se izlila v sanje,

skrila svoj obraz,

in zadrhtela,

pustila svojo gaz,

ter se zazrla vanje,

oči, ki jih je gledati smela.

Tole je moj prvi poskus, ne vem kako izgleda ampak vem da bom moral še bolj preštudirati celoten koncept.... 

Lep pozdrav :)

Lep pozdrav, Anže.  Res malo preštudiraj koncept od začetka, Matjaž je lepo podal formulo. Predvsem je pomembno pravilno število zlogov v posameznem verzu, pa tudi stopica (izbral si jambsko). Vsi verzi, razen srednjega, se začenjajo z nepoudarjenim zlogom, četrti, ki ima štiri zloge, pa s poudarjenim.

za ilustracijo  varianta prizmata, ki poskuša ujeti tvojo temo:

Beseda tvoja mojo je objela,                11

in v sanje se zapletla nežno,                    9     

je svoj obraz zakrila,                              7

zadrhtela,                                              4

za sabo gaz pustila                                 7

in se zazrla več kot bežno                       9

 v oči, ki jih je končno gledat' je smela.   11

PS: ven sem vrgla tudi rimo sanje - vanje, ki je velik kliše in v pesniškem svetu tako zelo zlajnan, da se ga poskušamo izogibati :)

LP, Lidija