Neustavljiva gravitacija.
Bežeče stopinje
in nastajajoči nagrobniki
v vrtincu časa.
Uhajajoče nepristne bolesti
in nebrzdane roke,
ki pod maskami bogov
ugašajo iskre otroških oči.
Strah postavlja meje
v človeške možgane,
meje na planjave brezčutnosti.
Samotne poti
brez vzglavnikov
in trupla ob njih.
Vsakdanji pogled.
Spomini na ognjišča bledijo,
bližina postaja neotipljiva.
Sanj ni več,
so le iluzija v plesu
sovraštva in strahu.
Pesem o času, ki nas sili, da smo nemočni: da gledamo slike bežečih, pobitih, brezdomnih, da nas je strah, da se nam zdi, da ne moremo nič spremeniti in ne naredimo nič, ker smo okameneli od gravitacije, pozabe človečnosti. Pesem, ki opozarja, ki nas vabi, naj se otresemo in najdemo dejavno pot, ki nam jo narekuje srce.
Čestitke,
Ana
nuša, ti si naša. :)
bi si pa drznil opozoriti:
/Samotne poti
brez vzglavnikov
in trupla ob njej./ergo: /trupla ob njih./
;)
Nuša, popravim, kot predlaga Dani?
Lp obema,
Ana
Iskrena hvala, Ana, za tako dober opis! :)
Hvala tudi tebi, Dani, za opombo!
Ja, 'ob njih' mora biti. Sorry, napaka mojega hitrega pisanja. ;) Lahko popravite. Hvala!
LP
Urejeno, lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuša Ilovar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!