odlična formalno dodelana rimanka, katere posebnost je, da vsaka posamezna kitica sledi pravilom konstrukcije rubaiyata, rimaraka strukturi ima tudi lepo  preigravanje zaporedij (aaba, bbab, aaba). Tema je eksistencialistična, simbol  vlaka, ki se je ustavil na mrtvem peronu, nas popelje v globlje razmišljanje o povratku v nič.  Čestitke.

LP, Lidija  

( PS: seveda pesmi ne moremo prostodušno imenovati rubaiyat, saj bi morala biti vsaka kitica samostojna celota - kar bi potem rubaijate zverižilo v njej. Torej, koko tvorimo rubaiyatske verige, naj bi bili tako. Je pa tale pesem zelo fina v smislu forme, ki si si jo natančno določil in vanjo perfektno vdel natančno določeno misel. Če se odločiš ta spremembo naslova, sporoči, podčrtanke namreč ne moreš več sam spreminjati).

Pesem je posvečena slovenskim literatom in umetnikom, ki jih je povozilo težko vozilo usode in je za njimi ostala bolj ali manj obstojna sled. Sled, ki jo zna narod – kljub vsemu – še vedno razbrati.

Lidija, hvala za komentar in lep pozdrav, M.