vlak stoji na žalostnem peronu
prazna sled, razlita po betonu
za poudarkom tiho se ustavi
melodija na najvišjem tonu
žaromet odseva na zastavi
nič več rdeči, le še belo-plavi
gospodar tišine ždi na tronu
krono nosi na nevidni glavi
ko gre ura k drugemu milijonu
zadrhti ekran na telefonu
prazna dlan k ušesu ga pristavi
duša odleti na belem dronu
odlična formalno dodelana rimanka, katere posebnost je, da vsaka posamezna kitica sledi pravilom konstrukcije rubaiyata, rimaraka strukturi ima tudi lepo preigravanje zaporedij (aaba, bbab, aaba). Tema je eksistencialistična, simbol vlaka, ki se je ustavil na mrtvem peronu, nas popelje v globlje razmišljanje o povratku v nič. Čestitke.
LP, Lidija
( PS: seveda pesmi ne moremo prostodušno imenovati rubaiyat, saj bi morala biti vsaka kitica samostojna celota - kar bi potem rubaijate zverižilo v njej. Torej, koko tvorimo rubaiyatske verige, naj bi bili tako. Je pa tale pesem zelo fina v smislu forme, ki si si jo natančno določil in vanjo perfektno vdel natančno določeno misel. Če se odločiš ta spremembo naslova, sporoči, podčrtanke namreč ne moreš več sam spreminjati).
Pesem je posvečena slovenskim literatom in umetnikom, ki jih je povozilo težko vozilo usode in je za njimi ostala bolj ali manj obstojna sled. Sled, ki jo zna narod – kljub vsemu – še vedno razbrati.
Lidija, hvala za komentar in lep pozdrav, M.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: maatjazh
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!