Na obrabljeni gugalnici, kjer še nihče ni ulovil sonca....

Lepo, Hope :)

P, I

Pozdravljena Irena,

ja, kot si napisala, višje in še in še, dokler se ne prestrašijo oči in se telo prizemelji.

Hvala Ti.

Lep pozdrav, hope

Ta pesem mi je zelo ljuba, vsebuje iskrenost, barvitost doživljajev, lepe primere, le malo bi jo bilo treba oklestiti, stilno in jezikovno. Upam, da se ji bo posvetil kateri od urednikov.

Lep večer še naprej, hope.

Andrejka

Oj Andrejka hvala Ti,

napisala sem jo v prvo, res je nisem pilila, morda ne gre res v uho,

gre pa malo v dušo, res sem se potopila v iskrenost sprehodov

v parku, kjer se dogaja več kakor se na hitro vidi.

Veseli me, kako si gledala na njo.

Hvala Ti in bodi lepo.

Lp,hope

Tudi meni se zdi pesem sporočilna, kot pravi Andrejka, morda nekaj črtanj ;)

Sprehajam se po parku

umikam se znanim obrazom

za katere ne vem

ali je bolje da jih pozdravim

ali grem kar mimo tiho

umikam se znanim psom

ki hodijo da lovim prosti korak

in lastniki jim govorijo fuj

navajeni da vohajo samo njih

kakor da jim je zlata pot

in bi jih raje nosili kot vodili

na kratki vrvici

starke strmijo

s počasnimi premiki zenic

in pregledujejo življenjepise

in boga molijo da so drugačne

in bog vidi njihove grehe

ko stopajo z blebetavimi čenčami

otroci gradijo daleč proč od sonca

približujejo in oddaljujejo se nebu

na obrabljeni gugalnici

kjer še nihče ni ulovil sonca

le kaplje so začele padati

in jok jih je spravil s sedeža

znova na trdno zemljo

da so se prijeli materinega krila,

ki po potrebi služi tudi kot dežnik.

Ljubimci so na robu pettinga

dokler ne zagledajo znancea

in še bolj potisnejo jezik

v druga njegova ali njena usta

da zgleda kakor da sta zarastla

neločljiva dokler ni ura za domov.

K mami in atu.

Invalidi se držijo palice

in že dolgo jim več ni mar

samo po poti gredo

tiho brez pozdravov

kjer je vse ravno

in že vse znano.

Noč nažene v sanje

in požene v domove

vso to teatralno sprostitev

in še pred spancem

se zakonca pogovarjata

si ju videl njega ali njo ali oba

veš onadva ...

In sredi stavka zapreta usta

in noč ju vzame v tišino.

Konec besed

in konec pogledov.

Mesec se tiho sprehaja

in zvezde so mu družice

in lahek vetrič umirja

zadnji nemir.

Morda bi tudi izpustila vsa ločila in velike črke.

Kaj meniš? Lp, Ana

Spoštovana Ana,

zelo sem vesela, da si mi pomagala pri popravku pesmi in mi pokazala

kje so viški, res imaš prav so brezpotrebni. Grem kar takoj popravljat

in izpustila bom ločila in velike črke.

Še enkrat Ana Hvala Ti.

Lep pozdrav in s spoštovanjem,

hope, Irena

Pesem, ki se skoraj prehiti, v vseh in-ih ujame hkratnost trenutka v parku, ki, če ga gledaš dovolj od daleč, preigrava številne (sprostitvene) zgodbe, ki niso namenjene le sebi, stopajo druga v drugo in prekrivajo praznino domače spalnice ... posrečena pesem o zunanjem vrvežu in notranji osamljenosti, čestitke,

Ana

Spoštovana Ana,

iskrena hvala ti za popravke in za pesem.

Želim ti vse dobro,

s spoštovanjem, Irena,hope

Bravo Hope in iskrene čestitke!

Igor

Čestitke tudi od mene :)

Lp, I.

Čestitam!!!!!

Draga Milena,

Hvala Ti, jutri bo morda tvoja ni tko ali danes. Me veseliš.

Imej se lepo.

Lep pozdrav,hope,Irena

Igor, Hvala TI. Tvoje pesmi so čudovite.

Lep pozdrav, hope

Oj Irena,

lepo je to prebrati. Res ti Hvala.

Lep pozdrav, hope

Čestitke, Hope!

lpp

Petja, deklica lepa, Hvala TI.

Pa kako lepo pašejo rožice s klobučkom, res.

Lep pozdrav, hope