Pesem jeseni po izboru bralcev je postala pesem Ognjene barve noči Martine Pavlin - Essentie. Čestitamo!

Uredništvo  je na svojem srečanju izbralo pesmi jeseni 2015.

Med številnimi podčrtanimi pesmimi smo nominirali:

Svoboda, Brezno

Izposojene besede, Beatrice Reininger

Sedim na pragu svojih misli in nočem vanje, Dani Bedrač

***, Anja G.

Hrast, Gospodična

It"s the most wonderful time of the year, Kristian Koželj

Rod, modricvet

in Sonce dvakrat zaide, Barbara Žvirc, ki je postala tudi naša izbranka jeseni. Utemeljitev uredništva:

Sonce zahaja vsak večer in zaide tudi, ko se življenje izteče. V dvojnem zahajanju vidimo simbolno prekrivanje človekovega in planetarnega sistema, od katerih je človekovo življenje videti bolj pestro, saj se od rojstva do smrti dogaja rast, odkrivanje sveta, sledenje znakom, ki jih prejema iz narave in okolja, rojstva in smrti bližnjih in bolj oddaljenih, primerjanje lastnega življenja z zgodovinskimi in tistimi, ki mu jih je dano videti od blizu ... Udomačevanje v tem svetu, ki postaja vse bolj znan, smiseln in povezan. Prepletanje življenj je v trodelni pesmi tankočutno prikazano, zazdi se, kot bi nizalo letne čase, drobna, a pomensko simbolna dejanja ljudi in živali, narave in izročila, da bi se povezovale kot noč in dan (končni in uvodni verz naslednjega dela pesmi sta enaka), kot nastajanje in minevanje. Ker pa se nič ne končuje in začenja hkrati, je središčni element pesmi, sonce, pomembno dvojno kazalo življenja: za planet in posameznika. Pesem, ki z detajli prikazuje slikovite (ključne) trenutke življenj in hkrati odpira notranja vrata za globoka razmišljanja.

Nominirane kratke pesmi:

Haiku 73, Dimitrij

Haiku 27, Evelina

Haiku, Murka

Haiku, pi - irena p

in Haiku, Yoda, ki je postala tudi izbranka jeseni z utemeljitvijo uredništva:

Noč, v kateri se komaj kaj vidi, razkriva zanimiv prizor: silhuete ljudi, ki hodijo po polju, po odprti pokrajini, ki se zdi brezmejna in neskončna. Poimenovanje pohodnikov (begunci in vojaki) nas umesti v aktualen trenutek, ki kaže na nesmiselno ločevanje ljudi – sence vseh so nastale na enak način, obrisi so si podobni, prepoznavni so morda (zgolj) po predmetih, ki jih nosijo … le človeški zakoni jih znajo/hočejo razdeljevati, narava in vesolje pa sta do postav indiferentna. Haiku, ki subtilno prikazuje sliko aktualnega dogajanja in nesmiselnost izločevanja ali polariziranja.

Nominirane pesmi v formi:

Jesenski sprehod (sonet), modricvet

Šumenje, prašeg

Spominčice, Gospodična

in Kažipoti, Aleksandra Kocmut - Kerstin, ki smo jo izbrali za pesem jeseni v formi z utemeljitvijo:

Pesem, ki nas posrka vase kot pradavni urok, skrivnostni izrek, zeliščni poparek, kot mehkoba in ostrina hkrati, da postanemo začarani in ji sledimo brez pomisleka. Ljudski ton pesmi, ritmično rimane štirivrstičnice, podobe narave in njenih čarobnih detajlov ji dajejo brezčasnost, domačnost. Prigovarjanje (Tam te čakam) je mantra, vpoklic, ki bralca posrka in z vsakim izrekom bolj zaznamuje – preprosto ne more ostati zunaj dosega čarovnije. Zdi se, da vsak kažipot v tem polsanjskem potovanju vodi globlje: od telesne ranljivosti, prek znamenj v naravi, pogrezanja pod površje, nad vodno gladino, v odsev vesolja – v svojo bit. Pesem vabi drugega, da se z njo spoji v bližini, ki je boleča že zato, ker je na poti toliko nasprotij, da jih je z razumom in voljo nemogoče premagati … nekaj, kar lahko stori le prava ljubezen, ki je ni strah niti smrti. Pesem, v kateri se realno prepleta z imaginarnim, minljivo z večnim, iskanje z nepotešenostjo, vabilo z opozorili … pesem, ki jo moramo prebirati v rednih presledkih, da bi nastala posebna bralčeva hoja z uročenostjo.

Med tujejezičnimi pesmimi smo nominirali:

Čiko!, Marina Adamović

Civilizacije bez dlaka, Duško Babić

Meni nije teško otići, saravior

Konvoj, Milen Šelmić

in U zakašnjelim snovima, mirkopopovic, ki je postala tudi naša izbranka jeseni z utemeljitvijo:

Pesem o človeški navezanosti, o odnosih med bližnjimi, o (tudi notranjem) odnosu med staršem in otrokom, o vezi, ki ne pojenja z odraščanjem, oddaljitvami in osamitvami. V najbolj mračnih in neprijaznih časih, v porušenih pokrajinah vojn, v ubitem hrepenenju po harmoniji, v nezmožnosti upiranja zlu, se v človeku ohrani zavest o sebi in o pripadanju. Posebej pripadanje, skrb za bližnjega (svojega notranjega otroka), je tisto, kar zmore potisniti na stran grozote razrušenega sveta in številne smrti, ki jim je priča. Mati v pesmi je zatočišče, ki skuša s ponavljanjem (pesmi) in prisotnostjo ublažiti raztreščenost sveta. V zadnji kitici pesem preskoči iz bralčevega konkretnega dojemanja temačnosti konca sveta v še večjo stisko: v notranje ugašanje, ko otroštvo polzi (otrok je brez rok) v pozabo in ga lahko samo še z uspavanko (pesem, s katero je priklenjen na izročilo - amulet) pridržimo ob sebi, ki zdrsuje v smrt, saj je dokazov za vrednost življenja premalo. A zdi se (bralcu, ki še čuti otroka), da se bo ta otrok, ki še ohranja povezavo, ob najmanjši svetlobi zganil in kot feniks pognal iz pepela.

Vsem avtorjem nominiranih in izbranih pesmi iskreno čestitamo ter želimo še veliko ustvarjalnih podvigov!  

Foto: Tom Roelveld