OSTAJAM
V nočni privid,
v metež in vihar
sem usmerila svoje korake
neznanih misli.
Kam?
Na neskončni cesti brez luči…
Noč…
Le veter in mraz
bijeta vame,
da ne vidim več naprej
in ne morem več nazaj.
Jokala bi, pa še solz ni
v osušenih težkih vekah.
Ostajam izgubljen popotnik
večno osamljenih nočnih poti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: darinka
- 29. 11. 2015 ob 20:44
- Prebrano 482 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 93.8
- Število ocen: 3
