nekako mi gre
ko bele ptice lepi črn katran
in oblaki ožulijo sanje
ko legajo pod korenine zadnji travniki
in morje ponika v nebo

še kar mi gre
ko jok ranjenih polni usta Zemlje
in so brezdomci skulpture pod hladnimi očmi
ki pripirajo veke v strahu za svoj gašperček
prazne molitve sekajo zrak poln pršic

gre mi
ko dvigam pesem v iznakaženo nebo
da spira gnojne čire
čisto dežuje
na poteptano seme v Ednu

pi - irena p.