Ti še nisi izpel zvokov

Svojih gorskih piščali
In ne ponosnega šumenja planinskih potokov

Še nisi pozdravil brazgotin usode
In v neprehodnosti priklical suhe trse
In klepsidre ki so jih zapustile
Mogoče se strinjaš s svojim Admiralom da je
To življenje le ena od njegovih
Preizkusnih variant
A ti vendarle
V tišinah dvomov dolgo
Buljiš v apnenec dokler se
Ne razkroji v stalagmite
Mogoče čutiš da bodo stoletja
Vrnila na stotine toplih zim
Začaranih z dolgimi urami
A oslabelo sonce prebudilo pesniško razkošje

Posrebreno z zimsko krajino
In s snom negibne ilovice in kako se bo
Bilo tvoje roke razigralo
Na vseh osmrtnicah mrtvih otroških sob

Pihni v ta prah, v nerazvozljivost iluzije
Naj rožni prah pordeči
Na nočni omarici in brezglasno potone
V tvoje hrepenenje
Če se opoteče pa naj mine kot prevara
Nikar ne drhti, zapoj
Saj misli znova nihajo
Na steni obzorja se spet
Orisuje kalitev novih poti
Večni klic naših iskanj