Včasih se zbudim
brez povrhnjice.
V sanjah sem jo darovala
mečevalcu s plastičnim ščitom –
ali pa so mi jo sneli
nočni veščarji in si z njo
brezbrižno pokrpali
membranasto žejo po krvi.
Zbudim se z želatinastim
občutkom razpadanja
in se zvijam na njegovih oseh
vse budne ure takega
odrtega dneva.
Strašijo me lebdeče mačke,
ker pod njimi ni senc,
in podobe človeških bitij,
ki se ob mojem kriku
razblinijo v dim,
zato spet ne vem,
katera vrata so izhodna
in kaj sem pozabila vzeti s seboj.
V takih dneh sem sneg,
naboden na suho strnišče.
In vse le zato, ker noč
ob rojevanju jutra
preveč stisne vagino.
Boleče rojevanje jutra. Krik, ki molče išče izhod, ki so ga zabrisali ravno tisti na katere smo računali. Odlična pesem.
lpb
gostoglasje kriči iz krča
Lp
I.
Občutek je strašen, vsak dotik zaboli, vsaka beseda vznemiri, vsak dogodek vznejevolji. Tako kot na odrti koži zaboli topla (ne le vroča) voda, zaboli dotik, bežen zbodljaj s šivanko je kot rez z nožem ... Le kaj v sanjah vzdrami in na površje privleče podzavest? V nemščini se sanje imenujejo Traum (sic!).
Hvala za komentarja.
urednica
Poslano:
25. 11. 2015 ob 19:03
Spremenjeno:
25. 11. 2015 ob 19:04
Pesem, po kateri je grenkobe za polno telo (ne le usta) in ki je hkrati ne moreš samo enkrat prebrati - zareže, čestitke,
Ana
Hvala, Ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!