Zapustila sem ta dom
bolj zares kot zares,
tako zares, da boli,
da skeli.
Sprehajam se po praznih Ljubljanskih ulicah
Obračam se za sencami trenutka,
izgubljenega,
spolzelega iz konice želje, da bi se zgodil;
Oprezam po hladnih Ljubljanskih ulicah
za kak prijazen obraz,
za nek znani glas.
Tudi ko grem in ko bežim
si želim, da bi našla stari dom –
kjer je luč, da se ne izgubiš,
kjer je toplota, da posediš.
A krokarji letijo nizko
in pojejo glasno v najtemnejši noči.
Komu verjeti?
Zapustila sem ta dom,
mati, oče, brat,
Še me vidiš tu -
a mene ni.
Mene več ni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vessna
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!