Vdihi
ni je tu
v jutrih
z zmršenimi lasmi na blazini
in toplo sapo predihane noči
ni je
v večer
potiho, kradoma
da ne prebudi usnulih senc
drugje vpleta roke
morda za kakšno nit poseže k meni
ki sem predla klopke
da se splete brez pobeglih zank
zavozlano kdaj raztegneva
v objemu
nesebičnih dni
zakrni seme
utrujenih oči
in brez igel v njih
obšijeva robove steze
od doma
do tja
kjer v kuštravih prebujanjih
vdihuje vogale
odraslih ljudi
Vdihi bi lahko bili tudi vzdihi nad stanjem umanjkanja, domnevam, da mladih kuštravih las, ki so se iz klopčiča izvili v vogale odraslosti (fina primerjava), kar pesnico ohrabruje, saj igle v očeh izginejo... Vsekakor zahteven tekst, a dober.
Lp
A
Lepo napisano Irena... bravo!!
lp Lidija
Irena, ponovno si me razveselila, je pa res , da sem morala dvakrat prebrati.
lp, branka
Ja, ja... v lepi maniri tankočutnih besed... Čudovito, pi-Irena! :-)
Lp, Sašo
Leeeeepa!!!!
:) Majda
Andrejka, Li, Branka, Sašo, Majda, iskrena hvala za lepe besede!
Hvala vsem, ki se vas je pesem dotaknila in ste jo vdihnili. :)
Lp
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 08. 10. 2015 ob 17:50
- Prebrano 793 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 550.48
- Število ocen: 21