Povečuješ mojo prisotnost,

zmanjšuješ mojo osamljenost.

Čeprav mogoče nočeš,

čeprav mogoče hočem,

si črta iz svetlobe na robovih mojega planeta,

modrina bistva,

razliti ocean čez moje bitje.

V tvojem pogledu potujem

čez daljave in bližine.

Ne vem, 

so tvoje, so moje.

Vseeno mi je.

Kako naj ljubim,

česar ne poznam?

Zato si prostor onkraj,

zgoščen v jeziku srca,

v neulovljivost ptic,

v nebo nad njimi.

Ki ga ne izgovarjam.

Le preletavam.

ob potoku - Majda Kočar