tih
zdaj sem negiben
in potujem lahko
le v sebe praznino
ko pod ječo neba
rastejo sanje prevare
iz verzov neznancev
dotiki so tam globlji
od mojih jutranjih senc
ki sem jih prepustil temi
in iz njih se pretaka
strastna kri belih goličev
v moje negibno srce
s tujim krikom
prekrijem svoj molk
ko vzljubim samoto
in izginjam
v ugašanju barv
jesenskega listja
s tujim krikom prekrijem svoj molk... bravo, krasno...!
Lepa pesem,
lp neni
Neni, hvala! V lepo jutro so me prebudile tvoje besede!
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
- 04. 10. 2015 ob 01:43
- Prebrano 833 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 526.95
- Število ocen: 22