»[...] Ko mi oči / svetijo kot pohabljeni / kristali in se pretvarjajo / da vidijo nekam preko [...]«

Če bi v celotnem korpusu poezije (in literature nasploh) iskali pogostost pojavljanj besed »nič« ali »praznina« in njihovih izpeljank, verjetno ne bi bili presenečeni nad neko že utr(u)jeno rabo in zlorabo teh besed, pri čemer ni izjema nihče od nas, ki pišemo pesmi ali kaj drugega. Prevečkrat v našem pisanju postane ta »nič« predvsem »nič znotraj nas«, zgolj kliše, za katerim se mogoče skriva neka čustvena »neizpolnjenost«. Po drugi strani je »nič« beseda tako močnega in skoraj zaklinjevalsko strašnega pomena, da seveda vabi k uporabi in zlorabi, čeprav je prevečkrat uporabljana z negativnim, zahodnjaškim prizvokom, v nasprotju z recimo nekaterimi vzhodnjaškimi filozofijami, kjer sta »nič« in »praznina« pogoj, da stvari sploh so, bistvena dejavnika nekega nastajanja in porajanja; da ne govorimo o moderni znanosti, kjer ta »nič« v fizikalnem pomenu celo pridobiva na snovnosti. Prav zato je Helenina pesem takšna redka izjema, saj si dovoli skrivnostni »nič« celo imenovati in ga spraviti v nekakšno obliko, se poigrati z njim v tej pesmi presežkov; tako njen »nič« postane luknja, v katero odlaga odvečno kramo, ta odvečna krama pa so seveda besede, s katerimi –paradoksalno – prav temu »niču« daje obliko in ime. Za to smetišče odvržene krame si celo omisli osebnega stražarja, nekega Ni(h)četa, ki mu da tudi ime in v katerega se mogoče kdaj celo zaljubi :). Pesem presežkov, ker se v njej prepletajo nadvse blaga samoironija in ironija pesnjenja nasploh, ker je strašni, abstraktni pojem »niča« prepleten s konkretnostmi iz vsakdanjega življenja, kot  so barvanje nohtov, lešniki v ustih in kraste. Evo, to je še moja krasta na to pesem.)

lp

Franci

Franci, ponovno hvala za tako obsežen komentar in črte :)

(Nič pa ima tako ali tako toliko oblik, obrazov in besed ... da se še kar noče izprazniti :D)

lp, H