Aleksandra Kocmut: ZELIKE ZA DOTIKE

(Samozaložba; 2015)

Avtorica nekje omenja, da se zbirka grahkov za branje – brahkov (mimogrede, to pesniško obliko je zasnovala prav avtorica – več o tem: https://sl.wikipedia.org/wiki/Brahek) lahko berejo kot posamezne misli za vsak dan, utrinki za popestritev kakšnega nenadejanega srečanja, ali kakorkoli že. Tudi kot celote, kot zgodbe. No, meni je to slednje najljubše. Tako sem odložil vse vidno in čutno in se prepustil toku besed v neznano.

Miniature – utripi misli ZELIKE ZA DOTIKE Aleksandre Kocmut v današnjem grobem svetu delujejo kot plahi dotiki nežnosti. In kot bi na vsak način hotela odvreči to grobost, se v pesmih pojavljajo motivi ljubečega odnosa. Kdaj pa kdaj se razlijejo v metaforičnost steklovine in razbitosti, v presušenost listov, v splesnelost, psovko, a se vedno znova vrnejo med pripete peruti.

Po drugi strani pa je v zbirki prisotna žalost. Žalost samotnosti, zapuščenosti, stiske, tudi smrti. Plašno se dotakne dramatičnosti izgube, ki boleče štrli iz spomina.

V vse to je Aleksandra vpletla tudi erotičnost. A le toliko, da se besede dotaknejo domišljije in že izginejo med cvetnim prahom neke druge misli.

A najlepša svežina, ki preveva zbirko brahkov, so na novo skovane besede, ali skrbno izbrane besede, ki jih redkokdaj preberemo, še posebej v takšnih izvirnih zvezah.

To obliko kratkih misli bi zlahka podcenjevali. A njihova sporočilnost preseneti. Pravzaprav gre za esenco misli, njihovo bistvo. Vse ostalo, kar običajno vpletamo v pesmi, je avtorica umaknila.

In tako kot prebrani brahki, naj tudi jaz brez zaključka izzvenim v odprto tišino znotraj sebe. Ali pa za konec prepišem brahek, na katerem so se mi oči nekajkrat ustavile: »V tvoji svetlini / odmevam z ihto / razcepljenih strun.«

Zapisal:  Milan Novak

Preberi tudi: Zelike za dotike [zbirka brahkov]