Tanka, dolga, bodeča žica v oči me zbode,

Vdanost, pasiva in egoizem zmagujejo častnih vrednot bitko,

Nenehna tavanja, iskanja resnic in na prepadne kraje zablode,

Peščica posameznikov molče in izgubljeno čaka na vžigalno nitko.

Armada podložnih, vdanih in tihih vojakov,

Pod taktirko višje vsemogočne sile složno koraka,

Med njimi veliko visoko šolanih učenjakov,

Gara, molči in dela za pičlega stotaka.

Vnema in želja po boljši prihodnosti zaspano izza vogala gleda,

Čakajoč prvi korak silnega udarca po mizi,

Zamajala vodečih se veljakov bo bodeča a v sebi puhla skleda,

Izhod in konec se s tem bliža tej vsesplošni krizi.

Nesebična pomoč in prijateljsko roka v roki,

Strast, trud, spoštovanje in veselje naj zavrtijo zdaj miselna kolesa,

Brez strahu če telesa umažejo se v tej hranljivi moki,

Le tako izginila bo ta osovraženosti in ne privoščljivosti zavesa. 

tjasy