Prestala sam davno
za nas da se molim.
Opet u svom oku
tešku kišu nosim.
Prosipam niz vetar
sve prastare boli
i ostajem sama
svetu da prkosim.
U svom srcu sada
samo tugu slutiš...
Odnosim sa sobom
komadiće snova...
Kad u nekom danu
prazninu naslutiš,
postaću za tebe
poželjna i nova.
Tek tad će prokletstvo
prste svoje teške
da spusti na tebe:
volećeš me jako,
čežnjom, ljubomorom!
Ja ću biti silna, lepa,
puna sebe,
a ti proklet pesnik,
sam sa svojim bolom!
Misliš: Sve se vrača, sve se plača.....ali, vse se lahko obrne....ali le pišeš o bolečini, ki sem jo začutila ob koncu pesmi.
Bolečina je lahko mati poetu. Običajno je. Pesem pa je lahko zdravilo.
Lp
Irena
Mislim na sve, Irena. :) Da, u životu se sve okrene u trenutku... Često čineći nažao nekome i ne znamo kako je sledeći put naš red da platimo :) A bol? Pesnički bol? Pesma me izleči... Hvala puno na divnom osvrtu.
Lp Milena
Draga Milena,
zadnje vrstice so me resnično presenetile.
Ja, postane pesnik, tako se svet vrti okoli njegove slike, tudi tako.
Uteha je pomoč na tisoč načinov, ni tako. In sanjati, si upati, napisati, si upati....
Lepo si napisala.
Želim ti lepe sanje.
Pozdrav, hope
Poslano:
02. 09. 2015 ob 00:38
Spremenjeno:
02. 09. 2015 ob 00:45
Hope, to je bila moja slatka osveta zbog neuzvraćene ljubavi... prosto dečije začikivanje - ja ću se praviti važna i lepa, videćeš ti, kad ti budeš patio :)
Ah, ljubav i pesma sve može
Tražimo zvezde noćas, Hope... lepe i radosne... sve će nam na dlan popadati...
Lepo sanjaj
Milena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena Vučković
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!