samo sonce

Ponovno sem se okužila s smrtjo
vse preveč je je in zavedam se
da bo prej ali slej prišlo do klišejev
pike sledijo kmalu za tem in potem
rime kar je še najhuje od vsega zato
bi morala tudi utihniti se skriti pod
stol ki sem si ga nastavila da bi zapela
par plaščev seveda tudi zavezala
čevlje da ne padem preko ker
mrtvega nosu si pa res ne morem
privoščiti če bom pila še whiskey Tam
se bo tudi končalo med kozarci

 

namreč kjer si bil ti ki si kadil in peštal
uboge lubenice ki sem jih prinesla
Ali veš da imajo dušo sem vprašala
in si kimal in peštal dalje kot bi lahko
smrt kaj povedala kot da je dolžna
priti in razjasniti temo ki si jo skrbno
pripravil da ne bi zgrešlia poti Pa ne bo
prišla sem rekla in potem zagrnila zavese
ker sem v resnici štela zlate proge
zahajajočega sonca in preklinjala luči
v dnevni sobi Tam kjer se je tudi
končalo in sonce sploh ni nikoli

zašlo

Helena Zemljič (MalaSenca)

Franci Novak

Poslano:
01. 09. 2015 ob 20:16

Jezik ni samo orodje za opisovanje oziroma izpisovanje sveta okoli nas (in v nas), ampak ne nek način ta svet tudi oblikuje. In v Heleninih pesmih jezik ni zgolj usmerjen, »instrumentaliziran« v iskanje in priklicevanje smisla, ampak postane nekakšen samosvoj organizem. Avtorica si dovoli, da ga razstavlja, da se sprašuje o njegovih pomenih, brca ga in suva, da njegove posebnosti in pesniški postopki priplavajo na površje (»pike sledijo kmalu za tem in potem / rime kar je še najhuje od vsega ...«) Resničnost jezika samega na sebi se v njeni poeziji ves čas prepleta z zunanjo »resničnostjo«. A ta poezija ni hermetično, nepredušno zaprta, avtorica namreč ves čas komunicira z bralcem, pogosto na izvirno komičen način; s ščepci neresnosti, s (samo)ironijo, s pesniškim jazom, ki se skozi vsakdanje dogodke zapleta s stoli, plašči in čevlji in vstopa v dvojino z drugim, ki kadi in pešta lubenice. 

»Ponovno sem se okužila s smrtjo / vse preveč je je in zavedam se / da bo prej ali slej prišlo do klišejev«. Smrt je prevečkrat tudi (jezikovni) kliše, ki v poeziji priklicuje tarnanje in tožbe nad minljivostjo in umrljivostjo. Tako da pesniški jaz v pesmi »samo sonce« preprosto zagrne zavese pred zunanjim (svetom) in ostane zgolj v lastnem jeziku – tam, kjer sonce nikoli ne zaide in kjer si lahko dovolimo, da smrt – ne bo prišla.

lp

Franci

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
02. 09. 2015 ob 19:38

Franci, najlepša hvala za tako izčrpen komentar. :)

Sem nekje slišala, da je resničnost, če osa pade v pivo ... in so nastale iz tega same kolobocije - ker osa ... navzadnje umre, če plava predolgo, kajne? In potem ... kako to povedati, da bo še zmeraj mrtva? ;)


Lep večer še naprej,

H





Zastavica

Franci Novak

Poslano:
02. 09. 2015 ob 21:10

Helena, res ne vem. V mojem pivu so vedno preživele vse ose. :)

lp

Franci

Zastavica

Aleš Jelenko

Poslano:
05. 09. 2015 ob 11:27
Spremenjeno:
05. 09. 2015 ob 11:28

Pesem vsekakor vredna "podčrtanke" :-)


Glede ose in piva - "moje" ose so vedno brez težav odletele po padcu v penasto tekočino :-)

Mogoče pa v kakšni drugi regiji ... pivo bolj "zadane"? Franci? ;-)


LP,

Aleš

Zastavica

Franci Novak

Poslano:
06. 09. 2015 ob 17:36

V mojem pivu ose vedno preživijo (simbolizem), iz tvojega odletijo (metafizika), v Heleninem pa plavajo, dokler ne umrejo (eksistencializem) :)

Ne, samo hecam se :)

lp

Franci

Zastavica

Aleš Jelenko

Poslano:
06. 09. 2015 ob 17:51

Tokrat sem se pa iskreno nasmejal ... :-) :-)

LP,

Aleš

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
06. 09. 2015 ob 17:52

Heh ... moje so klonile pod pritiskom vprašanj svobodne volje - preveč razmišljanja v kombinaciji s pivom definitivno ubija :D


Bodita lepo,

H

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Helena Zemljič (MalaSenca)
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)

Pesmi

  • 31. 08. 2015 ob 13:26
  • Prebrano 964 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 393.92
  • Število ocen: 14

Zastavica