Ali...vem, da nič ne vem in se iščem v grozi spoznanja. Je prav, se vprašam, da smo tako dokončni v svojem nihilizmu, da se bojimo celo smejati? Ne, ne bojimo, pač pa v svoji razsvetljenski temi izgubimo nasmeh.

V resnici smo in to zelo majhni, pa kak nasmeh več je le dobrodošel :)

Velika pesem!

Lp

Irena

Hvala, draga Irena

Sve naj!

Marina

Pesem kot divje valovanje, (kot navali po-smeha), izhajajoč iz Parmeidove postavke razuma, iz nenehnega soočanja z lastno mogočnostjo in nezmožnostjo, ki jo kot ogledala poudarjajo sobitja - tudi fobija pred smehom, omenjena v povezavi z apokalipso, deluje srhljivo. Čestitke,

Ana

Hvala, Ana, na ovakvom komentaru. Da, divlji talasi rukovode osećajem moći i nemoći razumevanja sebe 

“Jer isto je mišljenje i biće” Parmenid

l.p.

Marina