Tu so se spočeli in nato rojevali prvi brahki, ne le izpod mojih prstov, tudi izpod vaših, drago članstvo.
Stvari se spreminjajo. Ne odnosi ne ljubezen ne življenje (morda pa vendarle - pesem? ;) niso nekaj trajnega.
Če bo tudi ta objava izginila iz te rubrike, tako kot je prva, ki je govorila o zelikartah (na katerih niso brahki, temveč misli), pa naj bo tako.
Skratka: zbirka je tu. Kdor jo želi, ima prav in jo bo dobil pri meni. Kdor je noče, ima tudi prav. Resno mislim. (Parafraziram namreč znano misel Henryja Forda: Če mislite, da zmorete, in če mislite, da ne zmorete, imate prav.)
Zelikart pa nimam več. Vsi snopiči so pošli. Ljudje so jih začutili.
Za oboje, zelikarte in pesniško zbirko, je fotografije prispevala naša li.
Srečno vsem!
Z moje strani le še en posnetek :).
lp li
Se me že dotikajo, čestitke obema in lp:)
Brahki so biseri, ki se ne skrivajo v školjki (lupinici) in jih niti ne potrebujejo ... brahki vzcvetijo, če jim prisluhnemo, jih ponotranjimo - še bolje je, če jih pogoltnemo, saj se razcvetijo znotraj nas. Na tvoje zbrane brahke - in na nov val brahkanja pri bralcih.
Čestitke v imenu vsega uredništva, Kerstin!
Lp, Ana
Imam jih in vesela sem, da je tako.
Tudi z moje strani čestitke obema!
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!