I.
Dan je prazen.
Kaplja cedi tišino.
Na tleh knjiga
nemo zamahuje
z odrezanimi lasmi.
Razbita ura se plazi
za tujim časom.
Na robu sna svinčeni vojak
odšteva kazalce
in sanja o njej.
Še dih,
lesket temine.
In ona,
ki gre kot notredamski zvonar
sama pokopat svoje mrtve.
II.
Če bi se premaknil za eno misel,
bi padel.
Izgubil sem že pol ljudi.
Brez besede, kretnje ali pogleda.
Brez ognja v grmovju
in sodov vina,
ki bi se polni spuščali s hribov
in krvaveli iz nevednih prsi.
Jutri.
Ne bom več prodiral in zmagoval.
Ne bom iskal, zamujal
in izkopaval trupel zaradi razlogov,
ki so poginili pred mano.
Ne bodo me nosili na čelu parade
in bitke, ki se ponavlja vsak dan,
le mladiči se križajo na drug način.
Počasi
se bom izlil po belih stopnicah
do kamnite hiše.
Namočil bom prste, jo okusil
in utopil vprašanja.
Ali dobiš večjo nagrado,
če ubiješ večji kos človeka?
Poslano:
26. 07. 2015 ob 21:33
Spremenjeno:
26. 07. 2015 ob 21:33
Mogoče popoldanski dremež, mogoče ob odprti knjigi. Surrealistične podobe se izmenjujejo v hipnotičnem sosledju. Vemo, v polsnu se razvezujejo dogodki in občutja, naloženi v dnevu: to je čas razbite ure, subjektivni čas, ne predstava o času, ki nam je vsiljena. In z roba sna je laže videti banalnost vsakdana, verige ideologij in miselnih vzorcev, ki vklepajo in vkalupljajo. Z roba sna svinčeni vojak gleda nesmiselnost vloge, ki mu je dodeljena. Ne bo več izkopaval trupel, naj gredo parade mimo brez njega, ne bo več zmagoval.
Sami pokopljite svoje mrtve.
Le moja impresija ob tej sugestivni, magični pesmi, Vesna, ne interpretacija.
lp
Franci
Hvala, Franci.
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!