Bil je kipar zvokov. Ne samo tistega,
ki ga je bilo moč zaznati kot trenje
med njegovim bistvom in belo gladino,
na kateri je puščal sled. Zvoke so kasneje
prepevali drugi, ki so interpretirali
njegove umetelno razporejene in
skrivnostno med seboj povezane simbole.
Sploh ni bilo pomembno, da je bil
gibalno oviran. Ni se mogel premakniti,
če ga niso podpirali vsaj trije prsti.
A potem je zaplesal, da je bilo veselje.
Nekateri so bili mnenja, da sploh nikoli
ne razmišlja, da se ne zaveda, kaj počne.
Ko pa so ga pogrešili, so vendar spoznali,
da ga še kako potrebujejo. Prek njegovih
gibov so izlivali iz sebe smeh in jok,
jezo in žalost in hrepenenje. Le on je vedel,
kako zveni zračna reka, kakšne barve je
razmišljanje in kakšnega okusa je nova ideja.
In čisto vse jim je podarila njegova antracitna
srž, vse dokler ga gladina ni posrkala vase.
Nedvomno pesem, ob kateri se ti pozornost pomudi nekoliko dlje. Po mojem skromnem mnenju je vredna večkratnega branja. :-)
Lp, Sašo
Se strinjam, le to me zanima, če ima dosledno zlaganje tele pesmi v prozi v trivrstične kitice kakšen smisel oziroma poseben namen?
Lp, Lidija
Hvala, Lidija.
Morda bi čisto zgoščeno besedilo zadušilo odprtost pesmi, preprečilo vdihe in izdihe med branjem. Tudi svinčnik se na svoji poti pisanja kdaj pa kdaj za nekaj trenutkov ustavi in odmakne od 'gladine' za razmislek, kako naprej.
LP, mcv
No, to sem hotela vedeti. Vsak pesnik v fazi ustvarjanja sam določa svoje predahe, sploh pri pesmih v neformalnih oblikah.
Kdorkoli je že ta pravi avtor, me je prepričal. :)
LP, lidija
PS: "da jim je potreben" --- mar ni bolje, "da ga potrebujejo" ?
Torej, v besedilu imaš en tak primer, ki deluje malo nerodno ...
Hvala, bom popravila.
LP, mcv
wau, mcv :)
Moje čestitke!
Lp, Lea
Lea, me veseli in hvala!
LP, mcv
Večkratno branje te pesmi odpira nove poti, globine. Tudi mene je posrkala vase.
lp, Martina
Hvala, Martina, vesela sem, da mi je to uspelo :)
LP, mcv
Tiha sedim v drevaku in nese me v davnino, za seboj puščam sledi šumenja mahu in odbojev trsja, šepetajočih drevesnih krošenj in grgranja rac; sledi bodo pričale o moji večni težnji po dodajanju majhnih dejanj večnemu človekovemu spominu ... tako nekako me je zaneslo v razmišljanje ob branju tvoje pesmi, mcv. Vredno jo je večkrat predihati, ob zvokih, ki so podarjeni čutečim bralcem.
Pluj, draga mcv
A
O, Andrejka, zelo poetičen komentar, hvala ti!
Vsak od nas je omejen v svoji strugi, a vendar jo tudi sam oblikuje in narekuje ritem.
Mene je mučilo vprašanje: imajo tudi stvari svoje stališče, svojo dušo? Pa čeprav samo navaden svinčnik, ki prasklja po papirju. Malce arhaično, mladi bi morda raje aplicirali na tipkovnico. Vsekakor bi brez enega ali druge težje povezovali svoje sledi.
LP, mcv
Včerajšnji dan je šel prehitro mimo; z zamudo, ampak toliko bolj navdušena nad pesmijo, ki jo je vredno večkrat prebrati, se pridružujem vsem pohvalam in čestitkam;
lep dan ti želim,
koni
Hval, Koni, tudi tebi!
LP, mcv
Na antracitnem akvarelu te tvoje pesmi, MCV, vidim lesketanje mnogih barv...živih... :)
LP, Majda
Hvala, Majda!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!