Martina,  všeč mi je tematika pesmi. V prvem delu govori o medosebnem odnosu, o tem, kako se hočemo približati, segati v »pokrajine« drugega, a vedno naletimo na razdaljo, ki je ni moč docela preseči. V drugem delu pa se pesniški jaz vrne k sebi, najde v sebi arhetipske pokrajine (»drget svetlobe in teme«, »pljusk rojstva in smrti«), mogoče tudi neko polnost, celost – in se na koncu razpusti v brezosebnost (»seme ravnin«). 

Le zadnje kitice (»V viharnem kolesju prstnih blazinic«) nekako ne znam v celoti povezati s pesmijo, pa zadnje vrstice so mogoče nepotrebne (»se sprašujem, če sem kdaj zares obstajala«), ker zaključijo pesem v po mojem preveč razlagalnem tonu. Takole sem jaz bral tvojo pesem:

Kot rdeče nebo

sloniš na robu moje mize.

Skozi notranje šumenje

se dotikam tvojih pokrajin

in trepetaje odpiram okna,

ki se sesipajo

v utripajoče zrklo noči.

Nekoč bom razumela

tvoj nasmeh

in vse kože srca,

ki jih pneš preko

plahih gibov prstov.

V slanem krču vetra

se vračam k sebi.

Kot drget svetlobe in teme,

kot pljusk rojstva

in smrti,

v viharnem kolesju

nepoznanih barv

sem le seme ravnin.

Ampak to je le moj pogled,

lp

Franci

Franci, hvala za poglobitev v pesem. Res gre v prvi kitici za medosebni odnos, v drugem delu se vračam k sebi.

"v viharnem kolesju prstnih blazinic"-mišljena je množica ljudi. Morda sem tukaj želela narediti primerjavo med to množico in sabo, kar me potem vodi do spoznanja, da smo ljudje le seme ravnin, čeprav to opišem tako, da vidim samo sebe kot seme ravnin. 

In bolj kot razmišljam, ... imaš prav. Če gre pri pesmi, ki se začne z nekim medosebnim odnosom, ki je vezan na dvojino, ne potrebujem na koncu množice, ki bi mi dala odgovore, ki jih lahko najdem sama v sebi.

Hvala za tvoj komentar in razmišljanje! Zelo ju cenim!

Grem popravit.:)

lp, Martina

Krasne metafore, Martina!

LP, mcv

Hvala mcv za tvoj komentar!

Vesela sem podčrtanke!

Lp, Martina

Se še kako strinjam s komentarjem mcv. Prelepo!

lp, ajda

Hvala, Ajda!

Lep dan, Martina