Hvala, Jošt, za ta čudoviti zven besed, ki povalove v nepozaben crescendo sentimenta in tebi značilno žuborenje lirične izpovedi. :-)

Lp, Sašo   

kako lepoooo!

lp,

Majda

"... da pride rosa iz pesmi drugega"

Mislim, da je prišla :) Čudovita. :)

lp, H

Jošt, tvoja pesem me je takoj pritegnila, potem pa sem se povsem zgubil v obilju med sabo nepovezanih podob. Pomladi in zime, prostori in časi, glasba in glasovi, ples in risbe, travniki in ulice, angeli in vrtiljaki, toliko je različnih podob, stvarnih in abstraktnih pojmov, podob iz narave in opisov občutij, da pesmi nisem mogel več slediti. Ne-raba ločil ima za sabo svojo filozofijo, ampak tukaj mi zaradi dolžine pesmi, ki ni razdeljena v kitice, preprosto manjkajo.

To je samo moje mnenje, moje videnje, pogojeno seveda z lastnim ustvarjanjem in pogledom na poezijo, a tole sem videl kot povsem samosvojo pesem znotraj tvoje pesmi, upam, da tega ne boš čutil kot vsiljevanje.

vem, da iz neke pesmi,

ki ni bila moja,

pride najprej beseda,

zapišem jo

in postane metulj,

nato se pod njim

iz davno razprte besede

razgrne travnik

na rob vseh pomladi,

ki sem jih prinesel

iz neštetih verzov,

ki so prezimili v meni.

vsaka nova beseda

je zapustila

tetovirano sled,

nekaj v rezih na koži,

nekaj v vbodih do srca,

zato čakam,

da pride rosa

iz pesmi drugega.  

To je samo moj dobronameren pogled, ne nujno pravilen,

lp

Franci

Hvala, Jošt, za lepo pesem

in lep dan ti želim

koni

Teče kot vlakovna kompozicija.. mimo in skozi, hiše, doline, morja... v stepo in okoli sonca do lune... uh, uh.. ropoče :))

lp  li

p.s. Francijev izsek je "koncentrirano" dober

Franci, zelo, zelo zanimivo!

In lepo! Iščem pesem iz drugih pesmi, nato pa se najde pesem v moji. :)

Ja, pesem je preplavljena z vsem, kar sem v zadnjem letu prebral. Očitno je bilo tega res veliko. Zato sem jo vsaj trikrat krajšal, pa je bila vsakokrat daljša …:). Še dobro, da me je žena zaustavila sredi pisanja v pozni noči z namigom, da je ti – ona! :)

Ta hip še ne vem, kam bom segel (ali pa od kje in koga še kaj pride:). V eno, v dve (ali več) pesmi? Iztočnica s tvoje strani ima prepričljivo moč, tvoj pogled na poezijo je tehten, vabljiv, le doseganje dobre poezije je …

Trenutno sem se odločil, da v/ob-stoječo pesem ti na ogled postavim še najdeno pesem.

Torej, ne vem še, kaj bo s pesmijo – verjetno mi bo še kaj ponudila – nekaj dni (noči) dopusta imam še na razpolago …  

Za bralca pa bo morda tudi ta trenutno spremenjena objava zanimiva …

Franci, hvala za komentar, mnenje in tudi najdeno pesem.

Prostor pa seveda še ostaja odprt. :)  

Lp,   Jošt Š.

Sašo,

Majda,

Helena,

koni,

li!

:):):):):)

in lp, Jošt Š.

Jošt, izvirnega pesniškega gradiva imaš torej dovolj, to je najbolj pomembno, dokončanje pa itak zahteva svoj čas,

lp

Franci

Jošt, tvoja pesem me je zelo pritegnila. Še vedno jo berem. 

Mislim, da ima Franci prav, ko ti predlaga uporabo ločil. S tem dopustiš, da bralec lažje sledi dogodkom, puščaš dihanje med vrsticami. Smiselna se mi zdi tudi uporaba kitic, kar  dodatno "olajša" preskoke iz ene teme na drugo. Je pa možno, kot si tudi sam predlagal, da narediš več posameznih pesmi-cikel, ki se nadaljuje in tako nikoli ne konča.

Najdena pesem je vsekakor tvoja. Besede so tvoje, le v drugačno obliko so vpete. 

Vse dobro ti želim,

Martina

Zazrem se v Sočo. Bistro, čisto. Franci in Martina, prav imata, globina očara, ko se voda zbistri!

Ko se vrnem, prinesem vejice in naredim prostor, da se pesem morda malo zbistri. Potem bomo pa videli, če je kaj v globini ... :)

Hvala in lp!

Jošt Š.

Pesem sem nekoliko okrajšal, tudi oblika je malo drugačna. Pesem je sedaj "razgrajena" s pikami. Zaključek pa še s kiticami. Morda sem jo preveč "porezal", dodal premalo ločil ...? Ta hip jo objavljam le v komentarju, morda pride še kakšen komentar in/ali še kakšna sprememba ... :)

ti

počasi                                              

nehote                                              

vem da iz neke pesmi                        

ki ni bila moja                                    

pride najprej beseda                            

zapišem jo                                        

in postane metulj.

pod njim                                

se iz davno razprte besede                      

pogrne travnik                                  

na rob vseh pomladi                          

ki sem jih prinesel                              

iz verzov

ko so v meni prezimili                        

mojo mladost.

čez zadnje obzorje

prepogiba preteklosti            

se spuščam na

belino pred sabo

da se sprehodim

v noč skrčenih ulicah

do prehoda

v svojo pesem.                                   

vsaka nova beseda                            

zapusti tetovirano sled                                  

nekaj v rezih na koži                        

nekaj v vbodih do srca                      

zato čakam                                       

da pride rosa

iz pesmi drugega.

v najtišjem dotiku dekleta

me drami

jok otroka

z nasmehom

v zapuščenem verzu

me oklenejo

ponošene obljube

priprte veke

peruti angelov in ptic.

in takrat

me zastre

krhka meglica

padem predano v jesen

v hladu negibnih zim

naletavam v šum

in tavam

zavit s krpo beline

pregnan v tišino.

le s poraženo željo

še včasih zbežim

mimo bleščečih izložb

vrtiljakov

krstnih sveč

in črne sledi

da za hip ležem

na robu pomladi

iz tuje 

v svojo ječo.

tam v plesne kroge

vilinskih plesalk

zarišem elipse

ki sekajo krožnice

v nove preseke

bežečih sanj

da se prezrcalijo

na moje ravnine.

v spoznanju

da je resnica 

enaka moji bolečini

raztrgam ogrinjala

preperelega sveta

razgalim svojo podobo

in odlijem svojo sled kosca

k nogam posvečenih

pod vznožjem parnasa

kjer pojem z nimfami

sebi v omamo

ker ne poznam  

globine zrcala  

kamor tone

moj lasten odsev.

le besedo ljubezni

iz pesmi molčečih

razrežem vedno skrbno

in jo zapišem drugače

da je nihče

nikoli več

ne odložiti v svoj verz

z mojo molitvijo diha

ker si vedno

v zadnji prebegli besedi

sredice

ti.

Lp, Jošt Š.

ti                                                    najdena pesem

počasi                                              vem, da iz neke pesmi, 

nehote                                              ki ni bila moja,

vem da iz neke pesmi                        pride najprej beseda 

ki ni bila moja                                   zapišem jo

pride najprej beseda                           in postane metulj,

zapišem jo                                        nato se pod njim,

in postane metulj                               iz davno razprte besede, 

nato se pod njim                               raztegne travnik  

iz davno razprte besede                     na rob vseh pomladi,

pogrne travnik                                  prinesenih 

na rob vseh pomladi                          iz nešteto verzov

ki sem jih prinesel                             ki so prezimili v meni.

iz neštetih verzov

ko so v meni prezimili                       vsaka nova beseda

mojo mladost                                   je zapustila

vsaka nova beseda                           tetovirano sled,

je zapustila                                      nekaj v rezih na koži, 

tetovirano sled                                 nekaj v vbodih do srca,

nekaj v rezih na koži                        zato čakam,

nekaj v vbodih do srca                     da pride rosa 

zato čakam                                      iz pesmi drugega.

da pride rosa iz pesmi drugega

kot tudi nešteto melodij                   

in barv                                          ... 

in se na obzorjih

prepognjenih v preteklost            

spustim na

belino pred sabo

da se sprehodim

po ulicah

za svojo pesem

preko že pozabljenih

in vsak odmev

z najtišjim korakom

me drami

z jokom otroka

v zadržane solze

ali z nasmehom temnih oči

ki je prišel z nebom

davno zapisanega verza

in tam razgrnjene

me oklenejo ponošene obljube

in priprte veke

peruti angelov in ptic

krhka meglica

z njo jesen

hlad negibnih zim

v njih naletavam

v šum

v njih tavam

mimo golih dreves

bleščečih izložb

vrtiljakov

krstnih sveč

ležem iz tuje 

v svojo ječo pomladi

iz vsake prejete besede

v vsako za sabo odloženo

se kazalci ur

vrtijo preko mene

vedno povsem enako

kakor drugih preteklost 

glas zvonov iz rumenega lista

se ziblje skozi čas

nad osveženo melodijo besed

in me kliče

ko ga odložim ob sebi

in v plesnih krogih

rišem elipse

ki sekajo krožnice

v nove preseke

kjer so se

iz starih izvirov

razlile misli

bežečih želja

da se prezrcalijo na moje ravnine

ko me srkajo iz noči

in ni me strah

vdreti kričeč novo

v tuj hram

ker je podoba resnice 

zdaj z mojo željo

enaka

med starimi svetimi znamenji

razgalim svojo

in tujo podobo

ko raztrgam nova ogrinjala

iz preperelega blaga

odlijem svojo sled kosca

k nogam posvečenih

daleč od parnasa

ker jadram čez samoto

in pojem z nimfami

le sebi v omamo

čez gladino 

srebrnega bega luči

v globino zrcala  

ker vem

za dar hrepenenja

kamor so prešle vse besede

iz pesmi drugih

da jih razrežem  

v svojih barvah

v iskanju

ljubezni

ki jo zapišem

drugače

da jo ne bo mogel nihče

nikoli več odložiti v svoj verz

z mojo molitvijo diha

ker si vedno

v zadnji prebegli besedi

sredice

ti

Meni je tvoja pesem zelo lepa kompozicija.. kot vlak s pripetimi vagoni neštetih misli in občutkov... ki pripeljejo na postajo zaključka. Včasih se da kaj povedati kratko, včasih je v nas potreba po "dolžini", kot je dolgo življenje, dolga rast, da preidemo iz enega razmišljanja, iz ene preobrazbe v drugo...

lp  Lidija

li, hvala! 

Kaj pa misliš, ali sem z zadnjim popravkom preveč posegel v pesem in bi moral popraviti prvotno verzijo bolj "previdno" in nekoliko manj spreminjati ter morda dodati npr. le ločila  ... ? 

Lp, Jošt Š.

Jošt Š.,

neverjetno, kako vam vedno uspe omamiti z besedami. 

Čudovito pišete! :) 

Vse dobro, Gospodična

Gospodična, hvala! 

Pravzaprav besede omamljajo mene. Jaz jih le zapišem. :)

Mimogrede, na tem portalu se kar tikamo, da smo si lahko malo bližje. :)

Lp, Jošt Š. 

Jošt, nisi preveč okrajšal, meni je tako v redu.

Samo v predzadnji kitici še popravi slovnično napako "ne odložiti" v "ne odloži" ali v "ne bo mogel odložiti").

lp

Franci

Prekrajanje pjesama smatram vulgarnim, nekulturnim činom. Ne piše pjesnik svoje stihove da bi se svidio svakome, već da mu duša pjeva bez granica, bez pravila. Moraš biti jako prepotentan čovjek da sugeriraš autoru kako bi trebala izgledati njegova vlastita pjesma.

Moje čestitke Jošt !

lp s mora,

Duško

Še enkrat: čestitke k pesmi in končno tudi k podčrtanki, Jošt!

Vse dobro ti želim,

koni