Sofija, ničesar se ne spominjam
sem zjutraj mogoče kupila časopis
so bili rogljiči pri zajtrku topli
kje sploh živim
Sofija, so bili venci rumeno beli
ali je vedno isti vrstni red besed
so sveče dogorele ali so v oktobru še vedno cele
Sofija, kaj pa kadilo
je bilo kadila dovolj
šest tednov sem ležala v komi
in dnevi so se razdelili na dva dela
pustili so sledi le v zvezku
v prefiltriranem pomenu
Sofija, in zavese
so bile zavese čiste
so zmogle dihanje ljudi, ki so prišli na obisk
vsepovsod so bili listki s podatki
in po prvi kavi sem pozabila, da sem napisala nakupovalni seznam
Sofija, prigrizkov ne bom delila
samo zame naj bodo tisti s črnimi olivami
moji zapiski so najpomembnejši
vanje vgraviram vsak svoj korak
Sofija, moram nazaj
voznik me čaka že petnajst minut, moram nazaj
moram
moram
obrniti vlak
Sofija, vino se je polilo
in gospoda Eliota danes ne bo k nam
O, v tej pa se svet živjenja in smrti tako jasno druži ... le nekaj drobnih popravkov:
Sofija, prigrizkeov ne bom delila
samo zame naj bodo tisti z s črnimi olivami
moji zapiski so najpomembnejši
vanje vgraviram vsak msvoj korak
Lp, Ana
Ana, dobro jutro in hvala :).
Prepričljiv dialog med sicer nezdružljivimi svetovi živih in mrtvih ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!