Forum

Virtualni večer z Uredništvom Pesem.si

Ena izmed glavnih posebnosti portala je ta, da so od nekdaj vse pesmi uredniško pregledane. In ne le enkrat, vsako pesem ponavadi pregleda več urednic, tako da se vsak dan skrbi za najboljšo kakovost naslovnice in na splošno celotne vsebine. Z rastjo števila članov in števila objav se je seveda povečalo tudi število urednikov, vsak pa je ekipo dopolnil s svojimi izkušnjami, znanjem in okusom.

Tokrat želimo podrobneje spoznati uredniško ekipo na našem portalu, zato sem v goste povabil celotno UPS ekipo, ki bo za vas odgovarjala na moja in seveda vaša vprašanja.
Ta imajo lahko točnega naslovnika, lahko so pa čisto splošna in bodo nanj odgovorili ena ali več urednic.

No, žal ne celotno uredništvo, saj se dvema ne bo uspelo takoj virtualno priklopiti v našo družbo. Kerstin lahko pričakujemo bolj proti večeru, Lidija pa bo na vaša vprašanja odgovorila enkrat drugič, saj je trenutno na strokovni ekskurziji na Islandiji. Se pa zato Tea priklaplja iz Belgije!

    

 
 < 1 2 3 > 

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:22

Hvala, fanta! ;) Brez vaju nas praktično ne bi bilo tukaj. :)

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:24

Urednice zelo rade opozarjate člane, da je branje drugih avtorjev in na splošno literature ključnega pomena za lasten pesniški razvoj. Vprašanje za vse: koliko same, seveda poleg urejanja portala, prebirate slovensko in mogoče tudi tujo literaturo? Kaj so pa še drugi faktorji, ki pripomorejo k hitrejšemu in mogoče bolj celostnemu pesniškemu razvoju?

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:28
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 21:31

Od zmeraj veliko berem, odkar sem urednica na Pesem si raje posegam po prozi, če omenim samo domače avtorje, ki so me navdušili, bi mednje gotovo uvrstila Stanko Hrastelj z Igranjem, Sebastjana Preglja s Prebujanji in Leti milosti, Cvetko Bevc s Potovci, Petra Rezmana s Skokom iz kože, Lojzeta Kovačiča z Otroškimi stvarmi … Prav zato, da bi ohranila stik z novo pesniško bero, že nekaj časa obiskujem srečanja Pesnice o pesnicah, kjer vsak mesec preberemo eno novoizšlo pesniško zbirko, npr. Tine Kozin Šumenja, Ifigenije Simonovič Kasneje, Vrt Mete Kušar, Obešanje na zvon Stanislave Repar, Čečico Barbare Korun, ki si je projekt zamislila in vodi pogovore ob zbirkah (tiste, ki bi jih več zanimalo, lahko obiščejo spletno stran www.pesnice.si).

Poleg bralske širine in globine k razvoju avtorja zagotovo pripomorejo tudi njegove osebnostne lastnosti: koliko sveta pusti vase in kako ga v sebi predeluje, koliko je pripravljen raziskovati, se podajati v nove kože, snovi, eksprimentirati, iskati … ter zelo pomembno: kako zna vzpostaviti distanco do lastnega pisanja, brati napisano z očmi bralca, nato delati na besedilu (posamezni besedi, njenem zvenu, sporočilu, večpomenskosti …) in ne nazadnje začutiti, kdaj je pesem dokončana.



Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:46

Čeprav se danes mogoče zdi, da poezija v formi izgublja svoj delež v literaturi, lahko še vedno opažamo njeno priljubljenost, tudi na našem portalu. Veliko nas uživa v branju dobro napisanega soneta, vendar pa pogosto zasledimo pesmi, ki bi v kakšni drugi obliki (ali "neobliki") mogoče bolje zazvenela. Kerstin, kaj bi svetovala pesnikom, ki se trudijo svojo inspiracijo oklestiti v mogoče malce neposrečeno formo?

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:49
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 21:52

Žal mi ne uspe prebirati toliko literature, kot bi želela, sem pa zaradi jezikoslovnega poklica v rednem stiku tudi z leposlovjem. Rada preberem, kar mi pride pod roke. Težko bi rekla, da sem svoj pesniški izraz oblikovala po kakšnih specifičnih vzorih. Od pisateljev mi je najbližje švedski literat Per Olov Enquist (1934) z dokumentarno-pesniškim slogom, preizpraševanjem razmerja med subjektivno in objektivno resnico, predvsem pa zaradi tega, ker imam zaradi leitmotivov in Enquistovih besedilnih variacij v različnih delih kot bralka občutek, da je njegov opus eno samo veliko delo in da že pred branjem novega romana vem, da se bom zaradi ponovitev ali prenovitev določenih pasusov iz že prebranih del počutila čudno domače, kot da sem tudi sama del njegove pripovedi. Zanimiv občutek. Od slovenskih avtorjev pa bom izpostavila odličnega notranjskega pesnika Jožeta Udoviča (1912-1986), ki mi s svojo skrivnostno čudežno poezijo ponoči vedno stoji ob strani ali pa leži na nočni omarici. Poleg rednega ukvarjanja z jezikom bi od drugih faktorjev omenila določeno mero nadarjenosti in  zorenje.

Zastavica

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:57
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 21:59

Jaz bi rekla (poleg vsega omenjenega), da včasih tudi garaško delo. :) Pravijo 10 procentov ali koliko je talenta, vse ostalo je trdo delo. :) Sedenje ob mizi, razmišljanje, branje, butanje z glavo ob steno :), izsrkanje srži našega bistva sporočila, iskanje besed itd. Redko se zgodi, da se pesem izlije skozi prvi nedolžni curek. :)

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:57
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 21:58

Ker je mogoče pri Kerstin kakšna tehnična motnja v povezavi =), imam še vprašanje zate, Silvana.

Si profesionalna prevajalka in prevajalstvo ter jezike poučuješ na Ljubljanski univerzi. Obvladaš angleščino, nemščino in pa celo skandinavske jezike, saj si prevajala tudi Andersena. Na Pesem.si si objavila nekaj prevodov, nekaj tvojih pesmi pa je že v izvirniku v angleškem jeziku. Se lahko kdaj zgodi, da pesem nastane v tujem jeziku že v glavi in jo je nemogoče pretvoriti v materni jezik? Moramo zato tisti jezik tudi nujno obvladati? 

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
19. 05. 2015 ob 21:59
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 22:10

Berem nenehno. Službeno predvsem neleposlovje, zase pa večinoma leposlovje, pri katerem sem kar izbirčna. Za sprostitev, ko moram dati možgane na off, kar je vse pogosteje, ker je dela in obveznosti vedno več, berem Musterjeve stripe in mladinske romane. Sicer pa so mi blizu dela Irvinga, Kinga, Paasilinne, med mojimi favoriti pa je trenutno Neil Gaiman. Nobeden od teh se ne uvršča ravno med klasike, s tem pa priznavam očitno: da mi večina klasičnih avtorjev ni posebej pri srcu.

Rada pa berem nekatere slovenske klasike, kot so Jurčič, Tavčar, Kersnik, Bevk, Prežih, Svetina, Menart, Kovič, Makarovičeva ... Med tujimi bi omenila Mojstra in Margareto (Bulgakov), več del (zlasti srhljivih) Gogolja, Vzhodno od raja (Steinbeck). 

Ker me velika večina plaže (avtoric, kot so Nora Roberts, EL James, Danielle Steel, in tipa knjig, ki so trenutno v silnem porastu - razne "zgodovinske" romance pa vampirijade) niti malo ne pritegne in je sploh ne morem brati (praviloma je tudi jezik v tovrstni literaturi izjemno reven, pa tudi poln napak, tako prevajalskih kot lektorskih), po drugi strani pa mi tudi čista klasika ne diši, kar težko najdem tisto zlato vmesno sredino.

Vso odraslo dobo, še zlasti pa zadnje leto, pa sem brala in prebrala tudi veliko knjig s psihološko, mistično, duhovno in psihoterapevtsko vsebino. Med temi moram izpostaviti knjigi Sanje Rozman Umirjenost in Zaljubljeni v sanje ter klasiko Scotta Pecka Ljubezen in duhovna rast. 

Službeno rada prebiram tudi strokovna besedila iz zgodovine (če le niso preveč podrobna in politično obarvana), sociologije, biologije, geografije, pedagogike. Zasebno pa rada segam po knjigah na temo vesolja.

In tu je odgovor na drugi del vprašanja: kako bomo razumeli svet okoli sebe in sami sebe, če ne bomo brali in se nenehno izobraževali oz. učili, s tem pa zoreli? Na žalost nam šolski sistem in tudi učiteljski pristop zagrenita in priskutita mnoge šolske predmete, ki so v resnici zelo povezani z realnostjo oz. s tem, da si lahko človek ustvari širšo sliko o svetu, v katerem živi. Čudoviti svet znanosti, zgodovine in geografije sem tako odkrila šele v odrasli dobi. Pri tem naj opozorim še na branje zelo kakovostnih in privlačnih revij, kot so National Geographic, Science Illustrated in History, iz katerih se ob užitka polnem branju prav tako ogromno naučimo, hkrati pa so dovolj preproste tudi za manj zahtevne bralce, saj jih z zanimanjem bereta že moja otroka.

Vse to zagotovo ogromno pripomore k celostnemu razvoju in zorenju človeka, s tem pa tudi neizogibno pesnika oz. ustvarjalca v njem. Nasprotno pa demagogija, ki so je polni mediji, ki jih večina ljudi tako nekritično posluša, gleda in bere, prispeva še k dodatnim plašnicam na oči in dušo posameznika, in to ni naključje, saj so vladarji že pred tisočletji vedeli, da je na neuke ljudi z ozkim obzorjem duha najlažje vplivati in jih voditi (za nos). Kljub vsej ozaveščenosti in dostopnosti informacij (žal pa tudi dezinformacij!) se to še vedno dogaja. Včasih smo s hrvatizmom temu rekli "rekla - kazala", danes bi lahko rekli "prebral na internetu". Zato sama zelo strogo presejam informacije in zaupam zelo malemu odstotku vseh medijev in forumov ter zadeve vedno preverim v več virih. 

Me je kar malo zaneslo. Drugi faktorji poleg branja in nenehnega učenja? Izkušnje zagotovo. Napake, saj (če!) se na njih učimo. Stiki z drugimi avtorji. Predajanje znanja naprej.

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:04

Jezik je preveč kompleksen in po drugi strani odprt, da bi ga lahko obvladali. Jezik obvlada nas – ravno zaradi tega določene pesmi napišem v tujih jezikih, ker mi je neko pesniško temo najlažje izraziti v izbranem jeziku. Verjetno pa je tudi res, da pesem napišem v mejah poznavanja izbranega jezika – torej ni nujno, da tisti jezik »obvladamo« do potankosti. Če bi bila jezikovna perfekcija nujna, si tudi v maternem jeziku marsikdo ne bi drznil pisati. Prevajanje lastnih pesmi v drug jezik pa mi je težko in odveč: kar želim napisati, napišem v izbranem jeziku. Rada imam večpomenska mesta v besedilu, kar pa je izredno težko doseči v enaki meri tudi v prevodu. Zato raje napišem novo pesem.

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:05

Haha, ni bilo tehnične motnje, Sigi, ampak sem se malce razpisala! :))

Forma? Prvi pogoj je, da imamo posluh za ritem. Brez tega bo strašno težko. Nič namreč ne pomaga ustrezno število zlogov, če skušamo ob tem na tango plesati polko. Drugi pogoj za kakovostno pesnjenje v formi je zelo bogat besedni zaklad, namreč zaradi rim, da ne ponujamo bralcem tistih že tisočkrat prežvečenih (koža - roža, sanje - vanje, ljubezen - bolezen ...) ali na prvo žogo (enozložne rime, npr. sva - oba, rime na -i; pazite, rima na -i res hitro postane klišejska, ker je slovenščina res pravi riiiimani jezik; zadnjič sem se s sinom za hec eno uro pogovarjala tako, da se je vse rimalo na naglašeni -i!). 

Tako da pri osnovah navdih nima kaj dosti zraven, temveč gre bolj za "obrtniško" spretnost in izurjenost ter obseg našega mentalnega slovarja. 

Ker pa v večini ljudi je nekaj, kar se močno odziva na ZVEN, torej na ritmiko in rimo, na "melodijo", menim, da pesmi v formi še zdaleč niso za na smetišče literarne teorije, kamor bi jo tako radi vrgli mnogi literarni vedci in kritiki. Nasprotno: ravno zaradi svoje izpetosti so še posebej velik izziv, ki, če ga premagamo, ima še toliko večjo dodano vrednost.

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:07

Seveda Kerstin, super!

Ana, poleg aktivnega mentorstva novim in tudi ostalim članom portala pogosto vodiš ali sodeluješ na mnogih literarnih delavnicah, si pa tudi razredna učiteljica na osnovni šoli. S kom je laže delati, s pesniki ali z otroci? Kdo je pogosteje "največji otrok"? Ali obstaja mogoče kakšna podobnost med igrivim in nadobudnim šolarčkom ter pesnikom, ki si neučakan želi odziva na svojo poezijo?  

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:08

Na to vprašanje glede pisanja v drugih jezikih oz. prevajanja lastnih pesmi bi odgovorila tudi jaz. Marsikdaj pride pesem k meni v angleščini. Približno polovica teh je krasno prevedljiva (gre seveda tudi za konkretno stopnjo priredbe, ki si jo kot avtorica smem neobremenjeno privoščiti in s tem prispevati h kakovosti in izraznosti pesmi), nekatere pa se preprosto ne pustijo prevesti v slovenščino. :) 

Ko si toliko v stiku z angleščino kot jaz in še kdo, je včasih že kar težko ločiti med angleščino in slovenščino. To se najbrž sliši zelo čudno, pa bom dala primer. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem brala kak članek ali podnapise v filmu, pa pozneje nisem vedela, ali sem ga/jih brala v slovenščini ali angleščini. :)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:18
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 22:21

Kot mentorica pri literarnem ustvarjanju sledim ideji, da z izzivi spodbujam raznoliko pisanje (v različnih oblikah, strukturi, z različnih perspektiv, z združevanjem na videz nezdružljivih elementov …) - skratka, da bezam v neraziskano, da bi se odkrilo.

Otroci potrebujejo preprosta, motivacijska navodila, opažam, da so tudi oni že obremenjeni z neko “klasično šolsko” (ki se očitno prenaša tudi iz roda v rod, ne le s formalnim izobraževanjem) zgradbo pisanja. Odraslim lahko dam kompleksnejše izzive, navodila, se oprem na znana dela, referenčna imena … Ko pa se odpre tisti posebni raziskovalno imaginarni prostor ustvarjanja, smo si oboji zelo podobni. Pri starejših se namerno skušamo spominjati otroštva, dogodkov, občutij, dojemanja – ki je manj uokvirjeno in bolj unikatno kot pri odraslih. Zadnjič, na noči knjige, ki smo jo imeli z literarno skupino Samosvojih v Miklovih hiši v Ribnici, je ena od udeleženk lepo povzela: ko je Ana rekla, da naj nekaj prečrtam, nekaj drugega bolj natančno opišem …, sem se upirala, češ, da če se je pa res tako zgodilo … zdaj (po 4 letih) pa že lahko zlezem v druge osebe in z njimi doživljam zgodbo, ki nastaja pred menoj.

Otroci so manj biografski pri svojem pisanju, hitreje prestopijo v domišljijo, občasno potrebujejo oporo pri strukturi. Naj omenim še Pesniške odklope (doslej smo imeli enega na Pohroju lani avgusta in v Čepovanu letos maja), kamor prihajajo že bolj “izpisani” avtorji – tam je prehajanje od jezikovnih iger, debat o pisanju k ustvarjalnim izzivom tako gladek in spontan, da prav uživam, ko pol ure po zastavljenem izzivu slišim izjemno izdelane in raznorodne pesmi, zapise.

In res je: čisto vsak je rad pohvaljen, če je pohvala na mestu in utemeljena. Te male zmage vsem dajejo novo voljo za pisanje, učenje in raziskovanje. Majhnim in velikim.

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:23

Tea, študiraš harfo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sodeluješ s slovenskimi orkestri in tudi drugače je glasba velik del tvojega življenja. Med tvojimi komentarji na portalu pogosto vidimo posredne ali neposredne primerjave poezije z glasbo. Zadnje vprašanje je zate. Se ti kdaj pesem, ki jo bereš, sama od sebe uglazbi? Bi lahko trdila, da glasba vpliva na tvoj pesniški izraz?

Zastavica

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:42
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 22:43

Ja, glasba je moja ljubezen že od malih nog in ji sledim. :) 

Najbrž se pogosto srečujem z glasbo v komentarjih ravno zaradi slednjega. Ampak kot je Aleksandra prej povdarila za rimane pesmi (o posluhu), tako mislim, da je tudi pri pesmih v prostem verzu. Vsak človek ima svoj ritem - misli, življenja, srca, ... Zato je tudi toliko različnih ritmov v prostih verzih. In prav je, da vsak prisluhne svojemu. Vsak ima svoj glas in ta je poseben, edinstven. Kar mene privlači je slišanje teh ritmov pri prostem verzu. Slišanje konec koncev ne samo ritma ter zvoka, ampak zgodbe, ki je zadaj. Tako kot interpretiram skladbo Caselle, Stravinskega ali drugih skladateljev. Včasih grem skozi podoben proces pri pisanju in branju poezije. Zato včasih vztrajam pri eni sami besedi (in sem najbrž marsikomu tečna :) ), ker je v njej ritem. Je zvok. In spet ne samo glasba, veliko inspiracije sem dobivala od slikarjev. Zato se mi zdi tudi podobje v pesmi pomembno. Kakšno sliko vidim, kakšne barve. Ali jih želim sploh imeti? Se dotakniti vseh čutov, je umetnost. Zato tudi sama rada eksperimentiram in iščem, kaj sploh iščem. :) Mogoče mi bo nekega dne uspelo. :)

Zdaj sem dobila pred seboj večer, ko smo bili v Navju, za Bežigradom. Ko so pesmi visele obešene kot perilo in smo brali in brali in sušili pesmi. :)

Ponovit bi mogli kaj takega! :)

Zastavica

Žiga Stopinšek - Sigi

skrbnik

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:44
Spremenjeno:
19. 05. 2015 ob 23:39

Urednice, hvala za čudovite odgovore. Vsaj jaz sem se iz njih marsikaj naučil. Kot tehnični član uredniške ekipe moram dodati, da mi je vsakič v veliko veselje, ko soustvarjamo pesniški portal Pesem.si, ki že dolgo ni več samo portal za objavljanje pesmi, ampak pravo socialno omrežje ljudi, ki nas druži poezija, literatura, umetnost.

Hvala vsem članom, ki ste z nami prebedeli tale večer, in hvala vsem tistim, ki ga še boste. Vabim vas, da nadaljujete z vprašanji kar v tej temi, ki bo v ta namen odprta vsaj še do konca maja. 

Lep majski večer,
Žiga Stopinšek

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
19. 05. 2015 ob 22:53

Hvala tudi tebi za zanimiva, inspirativna, drugačna vprašanja od pričakovanih - to je tudi super, da se tema lahko nadaljuje (dokler bo še vetra kej ;), če se bo kdo od članov opogumil in nas še kaj vprašal.

Lahko noč vsem,

Ana

Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
20. 05. 2015 ob 07:59

Pozdravljeni,

spremljala sem vaš pogovor z zanimivimi vprašanji in izčrpnimi odgovori. Žal mi je včeraj zmanjkalo časa, da bi se tudi sama oglasila, zato vam danes postavljam vprašanje-v čem se, po vašem mnenju, razlikuje pesnik od "nepesnika"? Je to oseba, ki doživlja svet na drugačen način, intenzivneje doživlja stvari in jih zato tudi izraža skozi pesmi?

Hvala in lp, Martina

Zastavica

Poslano:
20. 05. 2015 ob 23:32

Hm. Težko vprašanje. Predstavljam si, da nekateri doživljajo svet skozi številke, drugi skozi slike, tretji skozi hrano, četrti skozi besede, peti skozi valovanja, šesti skozi pogovore... Samo predstavljam si. :)

Bi morali vprašati ljudi iz različnih fohov. :) Najbrž je vsak lahko zelo intenziven, samo vprašanje je, do kakšne mere si pusti in kako ta portal intenzivnosti tudi udejani.

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
21. 05. 2015 ob 02:18

Pesnik je tisti, ki ne le piše pesmi in obvlada jezik ter literarna sredstva, ampak premore tudi tisto "več". S poenostavljenim primerom: če bi Dane Zajc pisal tako kot France Prešeren, pač ne bi bil niti Dane Zajc niti odličen pesnik. Poezija (kot umetnost na sploh) mora ves čas presegati samo sebe, torej širiti svoje meje na vseh področjih (tematskem, slogovnem, izraznem, oblikovnem ...). Pesnik presega tudi samega sebe. To pomeni, da njegove pesmi niso njegova samoterapija (ali vsaj ne predvsem samoterapija) ne pamfleti ne "resnične zgodbe". Mislim, da gre vsak najprej skozi fazo "nepesnika", torej pisca, "obrtnika" oz. še bolje vajenca. Večina v njej tudi o(b)stane.

Eden od indikatorjev, ki ločuje pesnika od nepesnika, je to, koliko avtor premore distance do lastnih besedil in koliko je odprt za kritiko drugih. Šolski primer tega se v praksi med drugim pokaže tako, da tisti pisci, ki so ostali na povsem začetni stopnji okornega zlaganja verzov in besed oz. v prostoru prežvečenih rim in klišejev, ne prenesejo niti kančka kritične ocene in niso pripravljeni v svojih besedilih ničesar spremeniti (niti sami niti sprejeti kakšnega predloga).

To pa je hkrati tudi razlikovanje med zrelim in nezrelim človekom in velja za vsa področja. Primer: kot lektorica sem ugotovila, da bodo tista besedila, katerih avtor mi bo že vnaprej rekel, da "ne bom imela veliko dela", najgosteje posejana z napakami in najbolj skladenjsko, slogovno in besedilno šibka.

Zastavica

 < 1 2 3 > 

Komentiranje je zaprto!