gledam je.
dok spušta ruke,
dve lomljive katarke,
u hladne vode
umivaonika. kao u slapove
daleke Krke. duša moja,
sa grudima Svilaje
i pupkom zelene vrtače
Promine. znam, sa sobom
noćas je vodila svoje rane
fabule u šumskim cipelicama, nepregledne
kompozicije krtica i mrava. ogrnuta
krotkim repovima veverica
svojih snova. sve dok ne zaškripe
Izjemne podobe, ki so po eni strani predstavljive, po drugi pa delujejo kot simboli, všeč so mi tudi besedne in pomenske figure (fibula / fabula) ter nasprotje med kratko svetlobo in dolgim mrakom, ki pesem usmeri v bolj simbolno interpretacijo, čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za izuzetan komentar i prepoznatu emociju :)
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!