sedim na robu vesolja
noge si namakam
pod gladino časa
v šestintrideseto dimenzijo
moja zvesta
winčesterka
si ogleduje usode
zarisane v bleščečo cev
vesoljske črvine
z levico zvijam tobak
v spiralno galaksijo
z desnico vrtim kolt
okrog nebesnega pola
vse sem doživel
vse sem pobil
popil sem ves viski
flirtal sem z zvezdami
ko so še mežikale
ko so še padale
zdaj sedim tu
na robu časa
sprašujem se ali je vredno
porabiti
še en žeton
Lep sprehod v Štoparski vodnik po galaksiji
Ko igr(ic)a postane življenje ... duhovita in hkrati boleča, ko apokalipsa traja en žeton in človeka ne (z)gane ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!