izvirnik:http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/103446/bez_odjeka_
BREZ ODMEVA ...
Danes
Prvič po mnogih obupanih včeraj
Me ni razžalostilo nič
Kar žalosti pesnike in ženske ki ljubijo
Predvsem spomladi
Še posebej če so zapuščeni
Toda april je
In si me zapustil
(še v januarju ali prej)
Morala bi biti še posebej občutljiva
Toda nič
Nič
Glej
Droben zelenkast dež pada
(Pa skupaj ne štejeva kapelj
kot sekund ločenosti)
Morala bi zajokati z njim
In napisati eno o bolečini
Zaradi vsega zaman zelenečega
Vsaj štiri joke potrebujem
(Vsaj enega za vsako leto ljubezni)
Za štirivrstičnico o nesmislu pomladi brez tebe
Poskušam
A mi ne gre ne z jokom ne s pisanjem
Solze v nedrih stojijo kot stalaktiti
(Najbrž sem postala jama)
V paniki
Kličem v sebi tvoje ime
Zaradi eha ljubezni in poezije
Ki bi razbil jamsko okrasje
Na drobne koščke bodočih stihov
Ni odmeva
Pozabljam te ...
Marko, oduševio si me, suze su mi pošle.Beskrajno hvala, moja pesma divno zvuči na slovenačkom!
Nena, ni zakaj. V čast mi je, da sem te lahko razveselil.
Mogoče bodo sledili še kakšni manjši popravki,
vsekakor pa pride še kak prevod : )
Lp, Marko
Izvirnik: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/103341/besmrtna_pesma
"NESMRTNA PESEM"
(za 3. junij ... kateregakoli leta)
Za pozen rojstni dan
(ko se leta štejejo v strahu pred starostjo)
Je belolasemu podarila
Vsemogočna zrcala svojih zenic
Ki so mu srebrne lase spremenile v temne in goste
In njega mladega v lastnih očeh
Brez obotavljanja in brez strahu pred bolečino slepila
Je razbila svoje oči
In dragocena zrnca ljubezni
Razsula po njegovem osivelem temenu
Srečna
Ker je z očmi njene ljubezni
Sam sebi postal kakršen je njej
Brez let
Njemu
S hladnim in votlim srcem kot počenim vrčem
Iz katerega je zdavnaj iztekel zadnji pogum za ljubezen
Je presadila svoje ptičje in vroče srce
(ne meneč se da njeno življenje zavisi od utripanja sebe v njem)
Radostna kot nori slavec
Ki nabada srce na trn vrtnice
Da bi jo brezoblično obarval v škrlat s svojo krvjo
In ji pordeli poje v zanosu
Veličasten saj umira za lepoto ljubezni
Prepevala je
Ne da bi štela poslednje utripe v njemu v krivcu
Ne kapelj s katerimi izteka
Sebi v zaslugo
Sebi slepi
In živi tudi po poslednjem utripu sebe v njemu
Je za njegov rojstni dan
Podarila nesmrtno sebe z njim
V tej nesmrtni pesmi
V kateri mu je ljubezen
Ker pesmi nimajo preteklega časa
Kot ga imata sreča in življenje ...
Poslano:
28. 04. 2015 ob 00:41
Spremenjeno:
28. 04. 2015 ob 00:43
BARVA ŠKRLATA (Imenujem se Zoe)
Dovolj že o rdečem črnilu srca
Zapri že enkrat ta črnilnik bolečine za njim
In ga odloži v zaprašene kleti pozabe
Kot glinen vinski vrč
Iz katerega je izpita zadnja rdeča kaplja
Izpil te je Zoe
Mar ne vidiš
Tvoje pesmi so le zasušen vinski kamen
Plesniv prah spomina na njegovo penečo ljubezen
Ne vdihuj tega in se ne zastrupljaj
Ne piši več v tej barvi krvi
Draga
Kri ne oprošča če ne pozabiš
Pozabi ga da pozabim
Celo moji lasje se ga spominjajo in trpijo
Zoe
Osivele in postarale smo se jaz in moje pesmi
Poglej kako sem grda
Kot zadnji decembrski dan
Prosim te
Obrni list na ta april in piši butasto zeleno:
Izmisli si nekoga ki nima njegovega imena
Izmisli si mene z zelenimi lasmi
Mrtvo(pijano) od ljubezni
Še eno lažnivo pomlad
Samo še eno
Moj zadnji poskus
Da se zlažem mesu in kostem
Da zmorem kar ne moreš ti
Da ga pozabim in ljubim življenje
Draga v meni
Me slišiš
&
Ne slišim te Nena
Ne slišijo te moji drobci
Tega aprila
Sem samo razbit rdeči vrč
Znotraj glinene tebe
Izpil naju je obe ...
Poslano:
28. 04. 2015 ob 01:56
Spremenjeno:
28. 04. 2015 ob 01:58
Marko
ne menjaj ništa, fantastično si preveo!
I opet, i još sto puta-hvala pesniče!
N e n a
Nena, ne obljubim ničesar ... mogoče mi še kaj šine v glavo pred uradno objavo.
Priznam pa, da tudi meni ta prevod prav lepo teče in zveni : )
Lp, Marko
SARKOFAG ZA KLAVIR IN URO
Zakaj žaluješ za spomini Zoe
Zakaj ljubezen spreminjaš v kult grobov
Ko iz pesmi v pesem tožiš za njim
Ne poznam te take
Si kot zaklenjena soba olepšanih spominov
Starinarna
Razbitina
Predmeti in besede ki jih je nekdo uporabljal
In sedaj ne služijo ničemur:
Samo poglej ta razglašen klavir poezije brez belih tipk
Za žameten zven začetnih grulečih tonov zaljubljenosti
In stensko uro ustavljeno ob času njegove ljubezni
Daj
Ne hodi več po prstih mimo teh vrat
Korajžno
Jih odkleni in pusti duhovom lepših časov da odletijo
Duhovi nimajo ne življenja ne smrti
V spominu
Odpri okna čisti svetlobi Zoe
In odpri se resnici
Da z njim ni bilo vse tako lepo včeraj kot se ti zdi sedaj
In da ta današnja žalost
Jutri ne bo več videti takšna
Ko se bo stari ljubezni rogala nova
In ko bodo te žalostinke za njim
Postale le zbledele črke
Na preperelem papirju pozabe
&
Ne v tem bivanju Nena
Ne
Ker papirus na katerega sem o njem pisala žalostinke
So trakovi oviti
Okoli mumije nenadomestljive ljubezni
V sarkofagu srca brez jutri:
Duhovi ljubezni nimajo ne življenja ne smrti
Merjene s časom
In nadomestljive s pozabo
UTOPIJA
Dokler sem bila tvoja Ljubezen
Sem bila vernik in pesnica
In verjela sem v pesniško utopijo
Da sonce ni krogla helija
Marveč vroč zlatnik vkovan v čelo Boga
In v moje lastno
Izza katerega so rojile tople verujoče misli
Da obstaja Bog ki mi daje življenje
In da si to ti
Verjela sem tudi da metulji niso žuželke
Temveč leteči cvetovi Ljubezni izleženi v duši
In spuščeni v veter frfotajočih besed
V mojih mladih pesmih o tebi
Iz Prvotnega časa porajanje tebe v meni
In mene v poeziji
Sedaj sem ateist brez česarkoli
Votla kot plinsko jedro Sonca
Se kotalim skozi Praznino Časa
Nesmiselna kot pozabljena božanstva
Ki so jih nadomestili novi bogovi
Od tebe zapuščeno
Me je zapustila vera
V metulje in moje postarane stihe
In nevzdržno mi je v tej neveri
Ko mi niti ena utopija ljubezni ne laže
Da obstajata nesmrtnost in Bog
In da si to ti
Moj padli Bog
Ne morem več verjeti vate
Ker si vzel življenje ki si ga dal
Meni in mojim pesmim ...
NJENI KOLONIALNI ČEVLJI
In ko so na začetku te jeseni prestavili arteški vodnjak
Na samem vhodu v mesto
(iz smeri naše osem kilometrov oddaljene vasi)
Je bila moja mati močno zaskrbljena
Ker ne bo več imela kje oprati svojih čevljev
(čez poletje si je pri tem vodnjaku umivala prašne bose noge
in obuvala sandale ki jih je prinesla v cekarju)
Pred vstopom v kolonialno prodajalno
Kjer prodajajo olje in petrolej na merice
Žolte in bele svilene pentlje za deklice
In škrniclje karamelnih bonbonov
Ovitih v rdeče papirčke ...
... In kjer je ob vrnitvi pila vodo na prazen želodec
In zmočila da ne bi zvenele
Kupljene šopke prvih češenj
Ki sem jih jedla počasi
Da bi mi čim dlje trajale ...
Poslano:
07. 06. 2015 ob 18:54
Spremenjeno:
07. 06. 2015 ob 18:55
RDEČE CVETJE ZLA (prevod: CRVENO CVEĆE ZLA)
Bila je grozno debela in rdeča v obraz
Tista gospa v žolti svileni obleki
Vsa velika
Govorila je z mogočnim glasom
In imela je veliko črno torbo v kateri je nekaj žvenketalo
Imela je
Tudi žolte nakodrane lase in našminkane ustnice
In ko me je vščipnila v lice
Ji roke niso dišale po lugu in krušnem testu
Izgledala je
Tako kot ni izgledala moja mati
Ne nikogaršnja mati v vasi
Tega žoltega dne
Je sedela za mizo pod našo lipo
In pila pravo kavo iz naših prazničnih skodelic
(Meni so dali divko in rogljič da pomakam
In veliko kockic sladkorja za pozneje) ...
... Nato so me poslali naj se grem igrat
Zvečer pa
Ko sem vprašala kje je debela gospa s torbo
Mi je mama odvrnila da je sploh ni bilo in da sem le sanjala
In njen glas je bil tanek
In njen trebuh je bil tanek
A ko je pogrinjala za večerjo
So na kockastem kuhinjskem linoleju za njo
Cveteli majceni rdeči cvetki
Drobni kot dežne kaplje
Tega nenavadnega dne
Je tudi zibelka iz kota za kredenco nekam izginila
In niso mi hoteli povedati
Kje bo spal moj brat ali sestra ko se rodi pred Božičem
Skrbelo me je
Dokler nisem pozabila nanju
Saj sta se pozabila roditi ...
Poslano:
21. 07. 2015 ob 06:27
Spremenjeno:
22. 07. 2015 ob 11:47
SALVE ZA DEŽ IN GOLOBE
Včeraj si stal na trgu in krmil golobe
Obrnjen s hrbtom proti soncu in meni
In nisi slišal oglušujočih bobnov
(Domorodni tam-tam za seboj)
Tako mi je razbijalo srce ...
S prsti sem se dotaknila tvojega ramena
In o bog
To nisi bil ti
Toda prisegla bi da si
Imel je tvoje roke
In gibe
In vse ...
In davi sem te srečala na ulici:
Ko si mi prihajal nasproti si se izogibal lužam na pločniku
Z dežnikom zakritim obrazom
Nisem se zmotila
Prepoznala bi tvojo panterjevo hojo na streljaj ...
Stotine plotonov mi je zagrmelo v prsih
(Častna salva vnovičnem snidenju)
Stekla sem
In padla v sebi
Prestreljena s pogledom tujca:
Ni bil ti
A bila sem prepričana ...
To da sedaj sediš na robu postelje
(Na obrobju mojega polsna)
In mi govoriš da si tu
Prepričana sem da si
Slišim tvoj glas:
Odmev nekdanjih besed ljubezni se odbija
Od zidov prazne sobe in mene
In nočem odpreti oči
Niti toliko da preverim ali se mi spet samo dozdeva
Umrla bom če se prebudim zdaj
In se raskadiš kot megla
Kot včeraj
In davi
In kot se boš jutri
Popolnoma bom umrla brez salve stihov
In ne bo mi uspelo najti te vsaj v sekundnih iluzijah
Med lačnimi golobi
In pod raztrganimi dežniki
In ne slišati kako mi govoriš:
"Spi ljubezen moja
Tu sem
Tu" ...
Ne menjaj ništa! Fantastično! I, hvala ti, mnogo, mnogo!
N e n a
Nena, ni zakaj : ) Veseli me tvoje navdušenje : )
Najbrž res ne bom nič spreminjal, če že, bo to le kakšna malenkost ... kot sem sedaj opazil, da je pomotoma enkrat manjkala beseda soba : )
Lp, Marko
A MIDSUMMER NIGHT`S DREAM (FAUST)
Kot Shakespearov Sen kresne noči
Taka je bila najina ljubezen
Budnost in sen
Izmišljotine in resnice
Zase sva si izmislila divjo hosto
In v njej si bil topol
V mojih očeh visok do neba
Tudi sebe sem si izmislila
"Trepetlika moja" si dejal
V svetli hosti ljubezni
Sama sva postala svetloba in rastlinje
S prepletenimi vejami pod nebom
Z zraščenimi koreninami pod zemljo
Mogočna
V najinem Snu kresne noči
Tudi sedaj bi bila budnost nemočna
Če ne bi prodal svoje duše
In sen prepusti razumu
Spet tisti TI pred mano:
Srednjeletnik ki se boji ljubezni
Slep v budnosti
Ne vidiš me več in jaz te ne vidim
Izginjaš
Iz divje hoste in mene
Jaz pa sem še vedno trepetlika
Uvela
Z verzi te šumim in obstajam
V (pesniškem) snu
Moj topol brez korenin
Moj Faust brez duše
Prebujen
Ne budi me
Ne budi
Do poslednjega (popisanega) lista
Mi bodi ...
KRONIKA
"Lastovka moja",
Si rekel konec zime:
In pod strehama tvojih vek
Sem zgradila gnezdo,
Lastovičja,
Lahkomiselna,
Sem švigala samo okrog sanj o tebi.
Verjela sem, da sem tvoja ptica ...
"Breza moja bela",
Si šepnil na začetku pomladi:
Ozelenela sem pod tvojimi prsti,
Razigrana završala,
Brezasta,
Belolubna,
Sem pognala korenino v tvojem srcu.
Mislila sem, da si me ukoreninil ...
"Pesem moja vseh pesmi",
Si govoril v dneh poletnih zorenj:
Vse v meni je zapelo,
Sama sem postala sonata,
Stihotvorna,
Zlatousta,
Sem te naslikala v vsaki pesmi.
Pomislila sem, da sem pesnica ...
"Moja žena si",
Sem pričakovala, da bom slišala.
Upala sem do jeseni,
Dokler lastovke niso zapustile gnezda
In je veter raznesel listje breze
In so mene raznesle moje pesmi ...
Molčal si,
Ker
Si že imel ženo ...
FONTANA DI TREVI
Ničesar velikega nisva imela midva
Kar bi to pesem naredilo dragoceno:
Nisva potovala
Ne metala kovancev v Fontano di Trevi
Ne poslušala Beethovna in Moonlight sonato
V nekem boljšem hotelu na Dunaju ali v Parizu
Ob romantični večerji za dva
In vino Cabernet sauvignon
Le kako bi vse to zvenelo svetovljansko
In najino ljubezen naredilo prefinjeno
Tako pa
Ničesar imenitnega kar bi osupnilo ljubitelje razkošnih sonetov
In glamuroznih zgodb o veliki ljubezni
Ker vse najine bi lahko stlačila v nekaj besed proze
Navadne kot delovni dan
Ti najini dnevi
Surovi in prenapolnjeni kot vsakodnevno življenje
Ki ne izbira med lepimi in manj lepimi trenutki
Ne kraja ne časa
In od ljubezni daje kolikor daješ sam
In kolikor znaš vzeti
Brez izbiranja
Ah Fontana di Trevi
In kovanci in želje ...
In tudi če bi midva bila tam,
Ne bi si znala zaželeti ničesar večjega in ničesar več
Od tega kar sva imela ob Moravi,
Bolj gluha od Beethovna za karkoli
Razen za glasbo dihanja v dvoje,
In ne vem, če je to bila ljubezen vredna pesmi
In ali je ta konec med nama vsaj za pol verza,
Saj ne tarnam za teboj z velikimi besedami,
Le tako trpim in diham samo napol
Samo še diham ...
BAZILIKA (IMENUJEM SE ZOE)
Ne zameri Zoe toda zapuščam te
Dolgočasna si že s temi pesmimi o bolečini in njemu
Preganjaš
In kot lažni misijonar poganom
Ponavljaš prazno molitev v katero še sama ne verjameš:
Da se ne morem in ne smem dotakniti s telesom
Tistega kar se ni dotaknilo moje duše
Ti mala poganska duša v meni
Razglašaš me za kurbo
Celo le zaradi misli o nekom ki ni on
Ti pa se kurbaš sama s seboj in poezijo
In lažeš da si ljubljena in da ljubiš:
Ne moreš ljubiti svoje bolečine
Zapuščam te Zoe
Jaz nisem vernik religije odrekanj in žrtvovanj
Moje telo je bazilika brez križa
(na katerega se ti bučno razpenjaš
da bi postala Bog v poeziji)
Pogansko svetišče strasti
Z dvema zvonovoma in kropilnico
Pusti me
Da s pravim imenom imenujem tistega
Ki ga ti pokristjanjuješ v ljubezen
A je le iluzija o Bogu
Do katerega nisi prišla s pesmimi
(ni te ljubil)
Misijonarka
Zapuščam te
Moji bogovi hodijo po zemlji
Zemlja zemlji
Do moje poslednje grude
Grem zdaj Zoe (od roke do roke)
Ti pa
Ostani vernik in veruj v (ne)mogoč raj
In v prah mene zdrobljene
Ne vrisuj pesmi o ljubezni
Pekel ni za pesnice
&
Moje ubogo telo
Nena
Bazilika moja
Ne verjamem ti (da ne veruješ)
In da boš zmogla
In molim:
Oprosti ji Bog Poezije
Ne ve kaj dela
Iz obupa nad njim ...
Pozdravljen, Marko! Hvala ti za občutene prevode, ki odpirajo vrata v peniške svetove naših članov, ki pišejo v drugih južnoslovanskih jezikih.
Spodaj je nekaj opažanj v zvezi s prevodom pesmi Fontana di Trevi. Lp, Jupi:)!
Ničesar velikega nisva imela/doživela (?) midva
(Zaradi dvojine v slov. osebni zaimek ni potreben.)
(Značilna zadrega v slovenščini zaradi perifrastične kavzativne strukture, ki je npr. v angleščini (očitno pa tudi v sbh) dosti bolj slogovno nezaznamovana: make sb x, (u)činiti koga x, delati/narediti koga x (?)
You make me happy
Ti me činiš sretnim
Za izražanje povzročitve dejanja v slovenščini imamo ustrezne polnopomenske kavzativne glagole, ki vključujejo pomen določila x, npr.
Osrečuješ me (namesto: delaš me srečnega).
Ali pa povzročitev izrazimo opisno s prislovnim določilom vzroka, slovnični predmet izvirne strukture v taki pretvorbi postane osebek, npr.:
Zaradi tebe sem srečen
Zaradi česar/Da bi bila najina pesem dragocena:
Nisva potovala
Ne metala kovancev v Fontano di Trevi
Ne poslušala Beethovna in Moonlight sonatoe /Sonate v mesečini (?)
V nekem boljšem hotelu na Dunaju ali v Parizu
Ob romantični večerji za dva
In vinou Ccabernet sauvignon
Le kako bi vse to zvenelo svetovljansko
In najino ljubezen naredilo prefinjeno
In v najino ljubezen vneslo prefinjenost
(Glede kavzativnosti gl. zgoraj, prevod z delno pomensko parafrazo.)
Tako pa (?)
Ničesar imenitnega kar bi osupnilo osupilo ljubitelje razkošnih sonetov
(Osupiti koga - kavzativen/prehoden glagol; osupniti - neprehoden glagol)
In glamuroznih zgodb o veliki ljubezni
Ker bi vse najine bi lahko stlačila/strpala v nekaj besed proze (nekaj proznih besed?)
Navadneih kot delovni dan
Ti najini dnevi
Surovi in prenapolnjeni kot vsakodnevno življenje
Ki ne izbira med lepimi in manj lepimi trenutki
Ne kraja/prostora (?) ne časa
In od ljubezni daje kolikor daješ sam
In kolikor znaš vzeti
Brez izbiranja
Ah Fontana di Trevi
In kovanci in želje ...
In tudi če bi midva bila tam,
Si Ne bi si znala zaželeti ničesar večjega in ničesar več
Od tega kar sva imela/doživela (?) ob Moravi,
Bolj gluha od Beethovna za karkoli
Razen za glasbo dihanja v dvoje,
In ne vem, če ali je to bila ljubezen, vredna pesmi
In ali je ta konec med nama vsaj za pol verza,
Saj ne tarnam za teboj/te ne objokujem z velikimi besedami,
Le tako trpim in diham samo napol
Samo še diham ...
Silvana, najlepša hvala za tvojo (izčrpno) potopitev v fontano : )
Ja, trenutno si res še lahko vzamem več časa za prevajanje ... ki pa ga je vseeno premalo za vse kar bi rad. Sem vesel vsakega namiga za izboljšavo kateregakoli prevoda ... saj včasih sam ne opazim, kar bi moral ali pa mi to uspe šele čez nekaj časa. Nekaj tvojih opažanj sem že sam "pogruntal" in jih popravil, ko sem ponovno bral objavljeno ... o drugem bom pa še razmislil. Če pa tebe še kaj prešine, bom tudi neizmerno hvaležen!
Lp, Marko
Ničesar velikega nisva imela
Kar bi to pesem zdaj delalo dragoceno:Zaradi česar bi bila najina pesem dragocena
Nisva potovala
Ne metala kovancev v Fontano di Trevi
Ne poslušala Beethovna in Sonate v mesečini
V nekem boljšem hotelu na Dunaju ali v Parizu
Ob romantični večerji za dva
In vinu cabernet sauvignon
Le kako bi vse to zvenelo svetovljansko
In dodalo prefinjenost najini ljubezni /In v najino ljubezen vneslo prefinjenost??
Tako pa
Ničesar imenitnega kar bi zbudilo občudovanje ljubiteljev razkošnih sonetov/kar bi osupilo - tu sem spremenil in bi pustil v tej različici, saj mi glagol osupiti tu ne deluje.
In glamuroznih zgodb o veliki ljubezni
Ker vse najino bi lahko strnila v nekaj besed proze/ strpala v nekaj proznih besed??? ne vem, meni bolj deluje 1.varianta
Navadne kot delovni dan
Ti najini dnevi
Surovi in prenapolnjeni kot vsakodnevno življenje
Ki ne izbira med lepimi in manj lepimi trenutki
Ne kraja ne časa /prostora - bom še premislil
In od ljubezni daje kolikor daješ sam
In kolikor znaš vzeti
Brez izbiranja
Ah Fontana di Trevi
In kovanci in želje ...
In tudi če bi bila tam,
Si ne bi znala zaželeti ničesar večjega in ničesar več
Od tega kar sva imela ob Moravi,
Bolj gluha od Beethovna za karkoli
Razen za glasbo dihanja v dvoje,
In ne vem ali je to bila ljubezen vredna pesmi
In ali je ta konec med nama vsaj za pol verza,
Saj ne tožim po tebi z velikimi besedami, /te ne objokujem? tu tudi nisem čisto prepričan
Samo tako trpim in diham le napol
Samo še diham ...
Komentiranje je zaprto!