ne potrebujem te
zvon z najvišjega hriba
sama bom rodila kite
iz morskega rastlinja
in jih podarila galebom
v moji dlani
sama bom pripravila
hranilne zajtrke večeru
in zavezala vezalke
soncu ki se spotika
ob zariple oblake
sama bom preoblekla
zimo v poletje
in stopila na pručko
da pozdravim pomlad
v starki s palico
sama bom prebarvala
vse barve teme v eno samo
ki diši po pesmi
pordečelih trav
in ko bodo utonili vsi bregovi
bom sama odvrgla kopalke
še zadnjič zajela sebe
in ne da bi se ozrla
brez molitev in križanja
pojezdila vanjo
Krasna!
Mogoče bi na koncu namesto 'v njo' uporabila 'vanjo'.
LP, mcv
Hvala, modricvet. Nekako se mi vedno najprej zapiše v njo, je pa vanjo tudi lažje izgovorljivo.
Lp,
Vesna.
Poslano:
06. 04. 2015 ob 12:40
Spremenjeno:
06. 04. 2015 ob 12:40
kot da bi en začetnik naskakoval velike ideje o pesmi. jezik pesmi je tako ljubko ponesrečen, da skoraj namiguje, da gre za pesmico, ki jo je napisala študentka antropologije, že takoj v prvem semestru, ko je še zima pred vsemi, ona pa že s sebe meče kopalke. Prevelika želja lahko pesnika postavi v rdečo uličico. Mi je simpatična, in če ne bi bil poročen, bi zaprosil za njene podatke, k bi jo lahko dal na dvoje, da bo videla poletje, zares. Iztiskam besede iz tube za sončno kremo.
Vsak napuh na rami, težko spesnimo v dobroto. Obup utopljenca, ki se s seboj utaplja. Vesna, ne hitite, ne postanite ošabni ... (v njej je poduk vsem?) tale pesem je skoraj opomnik. Bravo.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!